Page 266 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 266
preživetje in podjetnost
vo je za najem plačevalo letni tribut v višini 10 gld.9 Društvo si je prizade-
valo, da bi pridobilo čim več sponzorskih sredstev za raziskave, predvsem
od svojih premožnih članov, baron Czoernig je celo ustanovil sklad za ure-
janje poti, Pazze plačal stroške za ureditev Pazzejeve poti (Velika dolina),
gospa Oblasser pa financirala ureditev Oblasserjevega razgledišča (Miklov
skedenj) (Pazze 1893, 165–6; Puc 2015, 34–7). Za primerjavo: v Postojni so
si nekateri, predvsem podjetni hotelir Progler, prizadevali, da bi jamo dali
v zakup zasebnikom. Med ponudniki za zakup je bila tudi družba Južna
železnica, leta 1883 pa je ponudbo za 20-letni najem dal neimenovani kon-
zorcij. Ponujena letna najemnina je bila 2.500 gld., kar je neprimerno več,
kot je bilo sklenjeno med Naklim in planinskim društvom. Jamska komisi-
ja je zasebnikov predlog zakupa jame zavrnila tako z vidika varovanja in
ohranitve jamskega podzemlja (nenadzorovano trženje, prirejanje veselic,
lomljenje in uničevanje kapnikov, preveč dima in razsvetljave s svečami)
kot zaradi prenizke ponujene najemnine, saj naj slednja ne bi »dosegla niti
polovice dotedanjih letnih dohodkov« (Savnik 1960, 109; Kranjc 2003, 27–
8). Postojnski turizem je bil v 80-ih letih že precej uveljavljen in turistična
destinacija je tedaj beležila povprečno 5.600 obiskovalcev letno (Kavrečič
2017, 313). Čeprav za Škocjanske jame ne razpolagamo z natančnimi po-
datki o številu obiskovalcev (uničena vpisna knjiga), je ocenjeno, da je sre-
di stoletja jamo obiskalo okrog 150 turistov letno, torej bistveno manj kot
v Postojnski jami. Ob prevzemu upravljanja s strani nemško-avstrijskega
planinskega društva je slednje z letom 1901 pričelo voditi statistiko turis-
tičnega obiska. Med letoma 1901 in 1913 je bilo na letni ravni med 2.000 in
3.000 obiskovalcev (Kavrečič 2015a, 554; 558).
S pogodbo se je planinsko društvo zavezalo, da bo po svojih najbolj
ših močeh skrbelo za ureditev poti in dostopa v jamo ter da bo slednjo v
najkrajšem času odprlo za širšo javnost (Pazze 1893, 166). To dejanje jasno
kaže, da so z jamo upravljali domačini iz okolice, kar pomeni, da je vsaj po
zemljiški odvezi območje prešlo v upravljanje vaške skupnosti. Slednja je v
tem primeru izkazala interes za izkoriščanje oz. trženje naravnih virov z
namenom pridobivanja dodatnih virov dohodka iz neagrarne dejavnosti.
Podoben proces je potekal tudi v jamah Vilenica in Divača.
S pričetkom najema je jamarski odsek planinskega društva pričel z ure-
janjem turističnih poti, gradnjo mostov, vodenimi ogledi ter uvedel vstop
nino (Müller 1887, 9–10; Pazze 1893, 207–12; Shaw 2008, 51–2). Jamarski
odsek je kmalu po začetku zakupa izdal Razglas za Škocjanske jame
9 Katastrski občini Lokev naj bi vsakokratni najemnik plačeval 30 gld. letno.
264
vo je za najem plačevalo letni tribut v višini 10 gld.9 Društvo si je prizade-
valo, da bi pridobilo čim več sponzorskih sredstev za raziskave, predvsem
od svojih premožnih članov, baron Czoernig je celo ustanovil sklad za ure-
janje poti, Pazze plačal stroške za ureditev Pazzejeve poti (Velika dolina),
gospa Oblasser pa financirala ureditev Oblasserjevega razgledišča (Miklov
skedenj) (Pazze 1893, 165–6; Puc 2015, 34–7). Za primerjavo: v Postojni so
si nekateri, predvsem podjetni hotelir Progler, prizadevali, da bi jamo dali
v zakup zasebnikom. Med ponudniki za zakup je bila tudi družba Južna
železnica, leta 1883 pa je ponudbo za 20-letni najem dal neimenovani kon-
zorcij. Ponujena letna najemnina je bila 2.500 gld., kar je neprimerno več,
kot je bilo sklenjeno med Naklim in planinskim društvom. Jamska komisi-
ja je zasebnikov predlog zakupa jame zavrnila tako z vidika varovanja in
ohranitve jamskega podzemlja (nenadzorovano trženje, prirejanje veselic,
lomljenje in uničevanje kapnikov, preveč dima in razsvetljave s svečami)
kot zaradi prenizke ponujene najemnine, saj naj slednja ne bi »dosegla niti
polovice dotedanjih letnih dohodkov« (Savnik 1960, 109; Kranjc 2003, 27–
8). Postojnski turizem je bil v 80-ih letih že precej uveljavljen in turistična
destinacija je tedaj beležila povprečno 5.600 obiskovalcev letno (Kavrečič
2017, 313). Čeprav za Škocjanske jame ne razpolagamo z natančnimi po-
datki o številu obiskovalcev (uničena vpisna knjiga), je ocenjeno, da je sre-
di stoletja jamo obiskalo okrog 150 turistov letno, torej bistveno manj kot
v Postojnski jami. Ob prevzemu upravljanja s strani nemško-avstrijskega
planinskega društva je slednje z letom 1901 pričelo voditi statistiko turis-
tičnega obiska. Med letoma 1901 in 1913 je bilo na letni ravni med 2.000 in
3.000 obiskovalcev (Kavrečič 2015a, 554; 558).
S pogodbo se je planinsko društvo zavezalo, da bo po svojih najbolj
ših močeh skrbelo za ureditev poti in dostopa v jamo ter da bo slednjo v
najkrajšem času odprlo za širšo javnost (Pazze 1893, 166). To dejanje jasno
kaže, da so z jamo upravljali domačini iz okolice, kar pomeni, da je vsaj po
zemljiški odvezi območje prešlo v upravljanje vaške skupnosti. Slednja je v
tem primeru izkazala interes za izkoriščanje oz. trženje naravnih virov z
namenom pridobivanja dodatnih virov dohodka iz neagrarne dejavnosti.
Podoben proces je potekal tudi v jamah Vilenica in Divača.
S pričetkom najema je jamarski odsek planinskega društva pričel z ure-
janjem turističnih poti, gradnjo mostov, vodenimi ogledi ter uvedel vstop
nino (Müller 1887, 9–10; Pazze 1893, 207–12; Shaw 2008, 51–2). Jamarski
odsek je kmalu po začetku zakupa izdal Razglas za Škocjanske jame
9 Katastrski občini Lokev naj bi vsakokratni najemnik plačeval 30 gld. letno.
264
