Page 70 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 70
preživetje in podjetnost
iz lesa, pa strugarjev in mizarjev, ki vozijo in prodajajo svoje izdelke tako
doma po deželi kot tudi v tujini« (2009–13, 218–9).
Večje zanimanje za te dejavnosti je zaznati v etnološki stroki, ki se je tej
temi posvetila predvsem za obdobje 19. in 20 stoletja (Bras 1982; Drnovšek
2007; posamezni članki v Orel in Matičetov 1951 idr.), manj pa v zgodovinar-
ski stroki. Kljub temu lahko orišemo nekatere prvine te dejavnosti že za ob
dobje zgodnjega novega veka. O trgovanju s suho robo priča že sejemska listi-
na iz leta 1492, ko je cesar Friderik III. kočevskim in ribniškim podložnikom
podelil privilegij, s katerim jim je dovolil trgovati »s svojo živino, platnom
in drugim, kar sami vzgojijo in pridelajo« na Hrvaško in v druge dežele, s
čimer je želel pomagati od turški vpadov uničenim ribniškim in kočevskim
vasem. Ta privilegij je postal osnova tamkajšnjega krošnjarstva (Otorepec
1982, 83; Gradišnik 2012, 13). V 16. stoletju je bilo trgovanje z lesnimi izdelki
že tako razširjeno, da ga je želela oblast obdavčiti. Sčasoma se je iz prvotne
stroke razširilo več bolj specializiranih panog, kot so škafarstvo, žličarstvo,
posodarstvo idr. (Trošt 1950–1, 36–7). Suhorobarji so svoje izdelke prodajali
tudi kot krošnjarji, kot omenja že Valvasor, »tako po domači deželi kot tudi
v tujini«. Lesno surovino so dajali prostrani snežniški in kočevski gozdovi.
Kmetje pod Snežnikom so imeli v snežniških gozdovih služnostno pravico
do merkantilnega lesa za prodajo in trgovanja z lesnimi proizvodi. Podobno
kot so kočevski podložniki prejeli privilegij za prodajo lesnih izdelkov, so
omenjeno pravico prejeli tudi kmetje loškega gospostva z namenom, da si
ekonomsko opomorejo od turških vpadov v 16. stoletju (Kačičnik Gabrič
2004, 48–9). Med podložniki na gospostvu Snežnik mimogrede še ome
nimo, da zasledimo v 18. stoletju poleg tovornikov sezonske migrante, ki
so »hodili poleti kosit, pozimi pa mlatit na Hrvatsko« (Valenčič 1981, 254).
V gozdovih »Srednje Kranjske« so, tako kot v javorniških gozdovih, kmet-
je lovili tudi polhe, njihove kožice pa so »nosili v zelo oddaljene dežele kot
na primer v Holandijo ter celo v Anglijo in Španijo« (Valvasor 2009–13, 211).
Zaključek
Za zaključek poskusimo preveriti, ali lahko v prispevku obravnavane gos
podarske dejavnosti vzporedimo s shemo dejavnosti, prisotnih v integri-
rani kmečki ekonomiji, kot je bila predstavljena za zahodno Slovenijo v
primerjavi z alpskim in zahodnoevropskim prostorom (Panjek 2014, 203;
2015a, 199). Na ta način bomo ugotovili, ali je omenjeno shemo mogoče raz-
širiti tudi na osrednjo Slovenijo.
68
iz lesa, pa strugarjev in mizarjev, ki vozijo in prodajajo svoje izdelke tako
doma po deželi kot tudi v tujini« (2009–13, 218–9).
Večje zanimanje za te dejavnosti je zaznati v etnološki stroki, ki se je tej
temi posvetila predvsem za obdobje 19. in 20 stoletja (Bras 1982; Drnovšek
2007; posamezni članki v Orel in Matičetov 1951 idr.), manj pa v zgodovinar-
ski stroki. Kljub temu lahko orišemo nekatere prvine te dejavnosti že za ob
dobje zgodnjega novega veka. O trgovanju s suho robo priča že sejemska listi-
na iz leta 1492, ko je cesar Friderik III. kočevskim in ribniškim podložnikom
podelil privilegij, s katerim jim je dovolil trgovati »s svojo živino, platnom
in drugim, kar sami vzgojijo in pridelajo« na Hrvaško in v druge dežele, s
čimer je želel pomagati od turški vpadov uničenim ribniškim in kočevskim
vasem. Ta privilegij je postal osnova tamkajšnjega krošnjarstva (Otorepec
1982, 83; Gradišnik 2012, 13). V 16. stoletju je bilo trgovanje z lesnimi izdelki
že tako razširjeno, da ga je želela oblast obdavčiti. Sčasoma se je iz prvotne
stroke razširilo več bolj specializiranih panog, kot so škafarstvo, žličarstvo,
posodarstvo idr. (Trošt 1950–1, 36–7). Suhorobarji so svoje izdelke prodajali
tudi kot krošnjarji, kot omenja že Valvasor, »tako po domači deželi kot tudi
v tujini«. Lesno surovino so dajali prostrani snežniški in kočevski gozdovi.
Kmetje pod Snežnikom so imeli v snežniških gozdovih služnostno pravico
do merkantilnega lesa za prodajo in trgovanja z lesnimi proizvodi. Podobno
kot so kočevski podložniki prejeli privilegij za prodajo lesnih izdelkov, so
omenjeno pravico prejeli tudi kmetje loškega gospostva z namenom, da si
ekonomsko opomorejo od turških vpadov v 16. stoletju (Kačičnik Gabrič
2004, 48–9). Med podložniki na gospostvu Snežnik mimogrede še ome
nimo, da zasledimo v 18. stoletju poleg tovornikov sezonske migrante, ki
so »hodili poleti kosit, pozimi pa mlatit na Hrvatsko« (Valenčič 1981, 254).
V gozdovih »Srednje Kranjske« so, tako kot v javorniških gozdovih, kmet-
je lovili tudi polhe, njihove kožice pa so »nosili v zelo oddaljene dežele kot
na primer v Holandijo ter celo v Anglijo in Španijo« (Valvasor 2009–13, 211).
Zaključek
Za zaključek poskusimo preveriti, ali lahko v prispevku obravnavane gos
podarske dejavnosti vzporedimo s shemo dejavnosti, prisotnih v integri-
rani kmečki ekonomiji, kot je bila predstavljena za zahodno Slovenijo v
primerjavi z alpskim in zahodnoevropskim prostorom (Panjek 2014, 203;
2015a, 199). Na ta način bomo ugotovili, ali je omenjeno shemo mogoče raz-
širiti tudi na osrednjo Slovenijo.
68
