Page 66 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 66
preživetje in podjetnost
Kot smo že omenili, sta v Vipavski dolini in na Krasu dobro uspeva-
la tudi sadje in trta. O kmečki prodaji vina in sadja najdemo v objavljenih
arhivskih virih več zapisanega kot v literaturi. Po zapisih v ljubljanskem
tržnem redu iz leta 1571 so bili Vipavci (in Tržačani) med glavnimi proda-
jalci sadja na ljubljanskem trgu, svojega in tujega (Blaznik idr. 1980, 321).
Istega leta predlagajo kranjski deželni stanovi, da se kmetom dovoli izvaža-
ti »vipavca, rebulo in druga laška sladka vina« iz dežele, saj zamenjava soli
ni bila več docela prosta in je bilo to »do sedaj« v domeni tujcev (Žontar
1956–7, 78). Tudi Notranjska (Kras in Vipavska dolina), je bila po Valvasorju
»blagoslovljena z zelo številnimi vini, ki so najboljša in povsod dobro zna-
na […] kajti vinska trta poganja roke in noge ne le s čašami, polnimi rados-
ti, temveč tudi z dobrim upanjem na lep dobiček, ki ga bo prevažanje vina
pripeljalo v mošnjiček« (Valvasor 2009–13, 255, 269). Pridelava vina in sad-
ja ter njuna prodaja oz. menjava sta bili torej v novem veku pomembni in
tradicionalni panogi, ki se ju je posluževalo kmečko prebivalstvo. Podobno
lahko trdimo tudi za rejo živine, ki jo omenja Valvasor. To naj bi po bese-
dah stanov leta 1531 kmetje redili »za delo in ne za zakol, saj se Kraševci
preživljajo z rejo vlečnih volov (ziehochsen), ki imajo neužitno, trdo meso«,
zato je bila izvzeta iz prepovedi izvoza iz dežele (Vilfan 1962, 139).
Kraški les je predstavljal blago, po katerem je povpraševanje prihaja-
lo predvsem iz bližnjih mest, v času rasti v 18. stoletju pa še posebej Trsta.
V omenjeno mesto so v 18. stoletju prihajali vaščani iz bližnjih kraških gos-
postev z lesom za kurjavo, gradnjo in trte (Gestrin 1965, 195; Panjek 2015b,
109–10). V notranjskih gozdovih so kmetje lovili tudi polhe. O lovu na polhe
na Javorniku nam priča delo naravoslovca Franza Antona Steinberga iz leta
1758. Po njegovih besedah je polhovo krzno kmetom prinašalo velike dobičke:
Polšje kože prinašajo (na Javorniku) zelo dober profit; prodajajo
jih krznarjem, ki jih izdelajo in šivajo v četverokotne tablice ter jih
prodajajo v velikih količinah […] pošiljajo jih tudi v tuje dežele.
Tukajšnji deželani jih poleg škorpijonovega olja in drugega drob-
nega blaga pošiljajo na Holandsko, od koder jih prodajajo celo v
Indijo. Ker so ti polhi zelo mastni, razpustijo kmetje njihovo mast,
meso pa uživajo z zeljem in repo. (Baš 1981–3, 44)
Omenimo še tihotapstvo, ki je na tem območju doseglo svoj višek
konec 16. stoletja, posluževali pa so se ga tako kmetje kot meščani. Še pose-
bej se je razmahnilo po uveljavitvi tržaške prisilne poti in ukrepov, s ka
terimi je država uredila način plačevanja mitnin in predpisov na postajah
64
Kot smo že omenili, sta v Vipavski dolini in na Krasu dobro uspeva-
la tudi sadje in trta. O kmečki prodaji vina in sadja najdemo v objavljenih
arhivskih virih več zapisanega kot v literaturi. Po zapisih v ljubljanskem
tržnem redu iz leta 1571 so bili Vipavci (in Tržačani) med glavnimi proda-
jalci sadja na ljubljanskem trgu, svojega in tujega (Blaznik idr. 1980, 321).
Istega leta predlagajo kranjski deželni stanovi, da se kmetom dovoli izvaža-
ti »vipavca, rebulo in druga laška sladka vina« iz dežele, saj zamenjava soli
ni bila več docela prosta in je bilo to »do sedaj« v domeni tujcev (Žontar
1956–7, 78). Tudi Notranjska (Kras in Vipavska dolina), je bila po Valvasorju
»blagoslovljena z zelo številnimi vini, ki so najboljša in povsod dobro zna-
na […] kajti vinska trta poganja roke in noge ne le s čašami, polnimi rados-
ti, temveč tudi z dobrim upanjem na lep dobiček, ki ga bo prevažanje vina
pripeljalo v mošnjiček« (Valvasor 2009–13, 255, 269). Pridelava vina in sad-
ja ter njuna prodaja oz. menjava sta bili torej v novem veku pomembni in
tradicionalni panogi, ki se ju je posluževalo kmečko prebivalstvo. Podobno
lahko trdimo tudi za rejo živine, ki jo omenja Valvasor. To naj bi po bese-
dah stanov leta 1531 kmetje redili »za delo in ne za zakol, saj se Kraševci
preživljajo z rejo vlečnih volov (ziehochsen), ki imajo neužitno, trdo meso«,
zato je bila izvzeta iz prepovedi izvoza iz dežele (Vilfan 1962, 139).
Kraški les je predstavljal blago, po katerem je povpraševanje prihaja-
lo predvsem iz bližnjih mest, v času rasti v 18. stoletju pa še posebej Trsta.
V omenjeno mesto so v 18. stoletju prihajali vaščani iz bližnjih kraških gos-
postev z lesom za kurjavo, gradnjo in trte (Gestrin 1965, 195; Panjek 2015b,
109–10). V notranjskih gozdovih so kmetje lovili tudi polhe. O lovu na polhe
na Javorniku nam priča delo naravoslovca Franza Antona Steinberga iz leta
1758. Po njegovih besedah je polhovo krzno kmetom prinašalo velike dobičke:
Polšje kože prinašajo (na Javorniku) zelo dober profit; prodajajo
jih krznarjem, ki jih izdelajo in šivajo v četverokotne tablice ter jih
prodajajo v velikih količinah […] pošiljajo jih tudi v tuje dežele.
Tukajšnji deželani jih poleg škorpijonovega olja in drugega drob-
nega blaga pošiljajo na Holandsko, od koder jih prodajajo celo v
Indijo. Ker so ti polhi zelo mastni, razpustijo kmetje njihovo mast,
meso pa uživajo z zeljem in repo. (Baš 1981–3, 44)
Omenimo še tihotapstvo, ki je na tem območju doseglo svoj višek
konec 16. stoletja, posluževali pa so se ga tako kmetje kot meščani. Še pose-
bej se je razmahnilo po uveljavitvi tržaške prisilne poti in ukrepov, s ka
terimi je država uredila način plačevanja mitnin in predpisov na postajah
64
