Page 65 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 65
2: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v zgodnjem novem veku ...
ki-kramarji idrijskega, tolminskega in loškega gospostva, ki so v Idrijo
prihajali pod pretvezo, da prinašajo živež v zameno za čipke, ki so jih na-
kupovali od idrijskih klekljaric. Tradicija izdelovanja idrijskih čipk, ki so
se ga posluževale kmečke žene in dekleta, sega že v 16. stoletje. Laneni
sukanec in platno so v zameno za čipke nabavljale v Škofji Loki (Verbič
1969, 157; Hodnik 1995a, 1995b; Terpin 2007, 84).
2.3 Notranjska, Vipavska dolina in Kras
Z vzhoda je v Gorico in dalje v beneško Furlansko nižino vodila cesta čez
Vipavsko dolino in Notranjsko, ki je prihajala s Kranjske. Na Notranjskem
so se odcepile še druge poti, ki so čez Kras vodile proti obalnim mes-
tom Trst, Štivan, Koper, Izola, Piran ter Reka. Poglejmo kako je območje
Notranjske, Vipavske doline in Krasa opisal Valvasor. Na Krasu, kjer je
»zemlja kamnita«, kjer »primanjkuje lesa« in vode in kjer »nimajo nobene-
ga žita in jedo zelo suh kruh«, vendar pa zori »prekrasno vino«, omenja, da
je rasla »najlepša in najbolj plemenita trava«, ki je služila za pašo in vzre-
jo živine. Na območju Notranjske in Krasa je zaznal tudi veliko tovorni-
kov s konji. V Zgornji Pivki se je veliko prebivalcev preživljalo z lesom, ki
so ga vozili do morja, kjer so iz njega izdelovali »vse mogoče reči, potrebne
za velike ladje«. V Vipavski dolini je poleg sadja zelo dobro uspevala vin-
ska trta, vino, ki so ga pridelali, pa so dobičkonosno prodajali v »tuje deže-
le« (Valvasor 2009–13, 263–5).
Zaradi prehodne lege proti obalnim mestom so bile na Notranjskem
in Krasu najbolj razširjene panoge, v katere se je vključevalo kmečko pre
bivalstvo, trgovina, tovorništvo in tihotapstvo. Ta tematika je v slovenskem
zgodovinopisju najbolj obdelana s strani že obravnavanega Gestrina (1962;
1969; 1963; 1991). Iz obalnih mest proti notranjosti dežel Kranjske, Štajerske
pa do Hrvaške sta potekala kmečka trgovina in tovorništvo s soljo, z vinom
in oljem. V obratni smeri, v primorska mesta, je s kmečko trgovino potova-
lo »žito vseh vrst in moka, živina in mesni izdelki, sir in mast, kože in us-
nje in domače sukno ter platno, med in vosek, les in lesni izdelki ter drugi
proizvodi domače dejavnosti« (Gestrin 1965, 42). Kmetje so tovorili lastno
ali tuje žito, ki so ga kupovali na trgih ali tovorili in prodajali za zemljiške
gospode v okviru tlačnega tovorništva. Voje je za logaško gospostvo ugo
tovil, da so najmočnejše kajžarske naselbine ležale prav ob poti Ljubljana–
Trst, kar nakazuje na prisotnost tovorništva. Vendar sklepa, da so kajžarji
služili kot tovorniki – dninarji za gruntarje (večje kmete), ki so imeli svoje
konje (Voje 1952–3, 661).
63
ki-kramarji idrijskega, tolminskega in loškega gospostva, ki so v Idrijo
prihajali pod pretvezo, da prinašajo živež v zameno za čipke, ki so jih na-
kupovali od idrijskih klekljaric. Tradicija izdelovanja idrijskih čipk, ki so
se ga posluževale kmečke žene in dekleta, sega že v 16. stoletje. Laneni
sukanec in platno so v zameno za čipke nabavljale v Škofji Loki (Verbič
1969, 157; Hodnik 1995a, 1995b; Terpin 2007, 84).
2.3 Notranjska, Vipavska dolina in Kras
Z vzhoda je v Gorico in dalje v beneško Furlansko nižino vodila cesta čez
Vipavsko dolino in Notranjsko, ki je prihajala s Kranjske. Na Notranjskem
so se odcepile še druge poti, ki so čez Kras vodile proti obalnim mes-
tom Trst, Štivan, Koper, Izola, Piran ter Reka. Poglejmo kako je območje
Notranjske, Vipavske doline in Krasa opisal Valvasor. Na Krasu, kjer je
»zemlja kamnita«, kjer »primanjkuje lesa« in vode in kjer »nimajo nobene-
ga žita in jedo zelo suh kruh«, vendar pa zori »prekrasno vino«, omenja, da
je rasla »najlepša in najbolj plemenita trava«, ki je služila za pašo in vzre-
jo živine. Na območju Notranjske in Krasa je zaznal tudi veliko tovorni-
kov s konji. V Zgornji Pivki se je veliko prebivalcev preživljalo z lesom, ki
so ga vozili do morja, kjer so iz njega izdelovali »vse mogoče reči, potrebne
za velike ladje«. V Vipavski dolini je poleg sadja zelo dobro uspevala vin-
ska trta, vino, ki so ga pridelali, pa so dobičkonosno prodajali v »tuje deže-
le« (Valvasor 2009–13, 263–5).
Zaradi prehodne lege proti obalnim mestom so bile na Notranjskem
in Krasu najbolj razširjene panoge, v katere se je vključevalo kmečko pre
bivalstvo, trgovina, tovorništvo in tihotapstvo. Ta tematika je v slovenskem
zgodovinopisju najbolj obdelana s strani že obravnavanega Gestrina (1962;
1969; 1963; 1991). Iz obalnih mest proti notranjosti dežel Kranjske, Štajerske
pa do Hrvaške sta potekala kmečka trgovina in tovorništvo s soljo, z vinom
in oljem. V obratni smeri, v primorska mesta, je s kmečko trgovino potova-
lo »žito vseh vrst in moka, živina in mesni izdelki, sir in mast, kože in us-
nje in domače sukno ter platno, med in vosek, les in lesni izdelki ter drugi
proizvodi domače dejavnosti« (Gestrin 1965, 42). Kmetje so tovorili lastno
ali tuje žito, ki so ga kupovali na trgih ali tovorili in prodajali za zemljiške
gospode v okviru tlačnega tovorništva. Voje je za logaško gospostvo ugo
tovil, da so najmočnejše kajžarske naselbine ležale prav ob poti Ljubljana–
Trst, kar nakazuje na prisotnost tovorništva. Vendar sklepa, da so kajžarji
služili kot tovorniki – dninarji za gruntarje (večje kmete), ki so imeli svoje
konje (Voje 1952–3, 661).
63
