Page 67 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 67
2: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v zgodnjem novem veku ...
v Ložu, na Planini, v Postojni in Podkraju v smeri proti Tržaškemu zalivu
(Jadranskemu morju) in okrepila nadzor na poteh ter sejmih s cestnimi
patr uljami (iblajtarji – Überreiter). Kmečki trgovci so se ukrepom in nasil-
nim »iblajtarjem« upirali tako, da so se posluževali drugih, neobičajnih
poti in se tako izogibali mitnic oz. so mitnice prehajali nasilno (Gestrin
1963, 78–9; 1965, 81–2; 1991, 277; Vilfan 1963, 2–4; Panjek 2002b, 162–3).
2.4 Severna Istra
Tržaška prisilna pot in tihotapstvo sta prizadela predvsem severno Istro
(obmorska mesta Koper, Piran in Izola ter njihovo podeželje), ki so spa-
dala pod Beneško republiko. Najhuje je bilo po mnenju Gestrina v Piranu.
»Že od srede XV. stol. dalje je začela upadati v njem trgovina z lesom iz za-
ledja. Po letu 1500 [je še vedno morala] biti živahna le kmečka, tudi tiho-
tapska trgovina, s katero je v Piran še vedno prihajalo žito in druga živila
ter predmeti kmečke trgovine, a v notranjost je šla zlasti sol« (Gestrin 1963,
79).9 Avstrijski (habsburški) državni ukrepi so poleg Pirana močno priza-
deli tudi Koper. Koprski podestat, lokalni predstavnik beneške države, sre-
di 17. stoletja omenja, kako je bila v preteklosti trgovina s habsburškim za-
ledjem živahna, zdaj pa zamira. Dnevno naj bi bili habsburški podložniki
prihajali v Koper tudi s po 200 do 300 konji, »v zameno za istrske proizvo-
de pa so prinašali žita, sir, volno, kože, železo, meso, zlasti goveje za potre-
be mestnih mesnic, in razne izdelke, predvsem iz lesa, kot so sodi, kadi, če-
bri, škafi, omare ipd.« (Darovec 2004, 178).
Izvozno blago iz primorja v zaledje daje razumeti, da so bile na pri-
obalnih beneških območjih razvite agrarne panoge, od katerih bi presežek
pridelave kmetje lahko prodajali in prejemali dodaten vir dohodka. Med
temi lahko naštejemo solinarstvo, ribištvo, oljarstvo in vinogradništvo.
Vendar to domnevo le težje potrdimo, saj so z izjemo solinarstva10 ostale
naštete panoge za območje Istre v slovenskem zgodovinopisju slabše ra-
ziskane. Poleg tega se težava pojavi tudi pri prepoznavanju slojev prebival-
stva v mestih in zaledju. Znotraj mest so poleg plemičev živeli populari, tj.
mestno prebivalstvo nižjih slojev, med katere so sodili »solinarji, ladjedel-
ci, mornarji, ribiči«, obrtniki, trgovci ter kmetje. Literatura jih največkrat
navaja po imenu mesta ali obrti, ki jo opravljajo (na primer Pirančan,
9 O tihotapljenju koprske in piranske soli glej Žitko 1979; Bonin in Bonin 2015, 189–
206.
10 Glej na primer Pahor 1957; 1972; Vilfan 1962; 1963; Z. Bonin 2005; 2009; F. Bonin
2016 idr.
65
v Ložu, na Planini, v Postojni in Podkraju v smeri proti Tržaškemu zalivu
(Jadranskemu morju) in okrepila nadzor na poteh ter sejmih s cestnimi
patr uljami (iblajtarji – Überreiter). Kmečki trgovci so se ukrepom in nasil-
nim »iblajtarjem« upirali tako, da so se posluževali drugih, neobičajnih
poti in se tako izogibali mitnic oz. so mitnice prehajali nasilno (Gestrin
1963, 78–9; 1965, 81–2; 1991, 277; Vilfan 1963, 2–4; Panjek 2002b, 162–3).
2.4 Severna Istra
Tržaška prisilna pot in tihotapstvo sta prizadela predvsem severno Istro
(obmorska mesta Koper, Piran in Izola ter njihovo podeželje), ki so spa-
dala pod Beneško republiko. Najhuje je bilo po mnenju Gestrina v Piranu.
»Že od srede XV. stol. dalje je začela upadati v njem trgovina z lesom iz za-
ledja. Po letu 1500 [je še vedno morala] biti živahna le kmečka, tudi tiho-
tapska trgovina, s katero je v Piran še vedno prihajalo žito in druga živila
ter predmeti kmečke trgovine, a v notranjost je šla zlasti sol« (Gestrin 1963,
79).9 Avstrijski (habsburški) državni ukrepi so poleg Pirana močno priza-
deli tudi Koper. Koprski podestat, lokalni predstavnik beneške države, sre-
di 17. stoletja omenja, kako je bila v preteklosti trgovina s habsburškim za-
ledjem živahna, zdaj pa zamira. Dnevno naj bi bili habsburški podložniki
prihajali v Koper tudi s po 200 do 300 konji, »v zameno za istrske proizvo-
de pa so prinašali žita, sir, volno, kože, železo, meso, zlasti goveje za potre-
be mestnih mesnic, in razne izdelke, predvsem iz lesa, kot so sodi, kadi, če-
bri, škafi, omare ipd.« (Darovec 2004, 178).
Izvozno blago iz primorja v zaledje daje razumeti, da so bile na pri-
obalnih beneških območjih razvite agrarne panoge, od katerih bi presežek
pridelave kmetje lahko prodajali in prejemali dodaten vir dohodka. Med
temi lahko naštejemo solinarstvo, ribištvo, oljarstvo in vinogradništvo.
Vendar to domnevo le težje potrdimo, saj so z izjemo solinarstva10 ostale
naštete panoge za območje Istre v slovenskem zgodovinopisju slabše ra-
ziskane. Poleg tega se težava pojavi tudi pri prepoznavanju slojev prebival-
stva v mestih in zaledju. Znotraj mest so poleg plemičev živeli populari, tj.
mestno prebivalstvo nižjih slojev, med katere so sodili »solinarji, ladjedel-
ci, mornarji, ribiči«, obrtniki, trgovci ter kmetje. Literatura jih največkrat
navaja po imenu mesta ali obrti, ki jo opravljajo (na primer Pirančan,
9 O tihotapljenju koprske in piranske soli glej Žitko 1979; Bonin in Bonin 2015, 189–
206.
10 Glej na primer Pahor 1957; 1972; Vilfan 1962; 1963; Z. Bonin 2005; 2009; F. Bonin
2016 idr.
65
