Page 69 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 69
2: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v zgodnjem novem veku ...
ki belijo perilo in hodijo vsak teden v Ljubljano po umazano platno ter ga
operejo. V vasi pa obelijo tudi veliko platnenega blaga in platnene preje«
(Valvasor 2009–13, 180–1, 218–9).
Kot lahko vidimo iz Valvasorjevih opisov, je bilo obravnavno območje
izredno dejavno z vidika obrti in tovorništva. Slednje je značilno predvsem
za okolico Cerkniške doline, ki se povezuje s kraškim in notranjskim tovor-
ništvom proti obmorskim mestom oz. zaledju in smo ga torej že obravna-
vali. Iz Novega mesta je namreč vodila prometnica proti Notranjski prek
Rašice. Še pomembnejša prometna povezava je potekala ravno tako prek
Novega mesta, in sicer iz Ljubljane proti hrvaškemu Zagrebu (Gestrin 1991,
105–6; Kosi 1998, 235), podložniki iz Bele Krajine in s Kočevskega pa so se
vključevali v kmečko trgovino proti Reki (Gestrin 1972, 57). Kot omenja
Valvasor, je trgovina potekala tudi po reki Savi, po kateri so plavili »vso
robo iz Hrvaške, pa tudi del robe iz Štajerske in Dolenjske, proti Ljubljani«
(Valvasor 2009–13, 158). Čolnarjenje »je bilo za večino čolnarjev postransko
delo, ki so ga opravljali tedaj, ko niso bili vezani na delo na lastni kmetiji ali
na zemljiškem gospostvu« (Umek 1999, 276). Kmetje so torej dohodke od
kmetijstva integrirali z dohodki od trgovine in čolnarjenja, v mejah višnje
gorskega deželskega sodišča pa tudi od zakupa mitnic. V 16. in 17. stoletju
so podeželske, »manjše mitnice praviloma zakupili kmečki ljudje«, v trgu
Litija pa njeni prebivalci in sodniki (Golec 1995, 84).
Kot večina ostalih že opisanih regij je bil tudi današnji del Dolenjske
v novem veku vinoroden okoliš. Tu so kmetje obdelovali vinograde bo
disi kot podložniki bodisi kot zakupniki »gorskih vinogradov«, za katere so
plačevali v naravi ali denarju. S širjenjem prebivalstva v 16. stoletju srečamo
še druge vrste podeželskega prebivalstva, kajžarje ter gostače, ki »stanuje-
jo pri drugih kmetih ter trgujejo s platnom in drugim« (Vilfan 1952, 112;
Granda 2005, 287). Območje Ribnice in Kočevja je še posebej poznano po
suhorobarski obrti. Valvasor je za Kočevsko polje zapisal, da je tu
najti veliko lepih in velikih vasi; njihovi prebivalci so zelo bogabo-
ječi in delovni. Vsi bodisi izdelujejo škatle, stružijo krožnike in
sklede, izdelujejo žlice, rete in sita; tudi sicer delajo še vse mogoče
izdelke iz lesa; svoje izdelke pa tudi raznašajo in razvažajo ne samo
po vsej deželi, temveč tudi v sosednje dežele; pa svoje izdelke tudi
precej daleč razpošiljajo. Prodajo tudi veliko polhovih kožic.
Tudi v Ribniški dolini je med prebivalci »veliko lončarjev in izdeloval-
cev ret, obročev, skled, krožnikov, škafov, in še vseh mogočih drugih posod
67
ki belijo perilo in hodijo vsak teden v Ljubljano po umazano platno ter ga
operejo. V vasi pa obelijo tudi veliko platnenega blaga in platnene preje«
(Valvasor 2009–13, 180–1, 218–9).
Kot lahko vidimo iz Valvasorjevih opisov, je bilo obravnavno območje
izredno dejavno z vidika obrti in tovorništva. Slednje je značilno predvsem
za okolico Cerkniške doline, ki se povezuje s kraškim in notranjskim tovor-
ništvom proti obmorskim mestom oz. zaledju in smo ga torej že obravna-
vali. Iz Novega mesta je namreč vodila prometnica proti Notranjski prek
Rašice. Še pomembnejša prometna povezava je potekala ravno tako prek
Novega mesta, in sicer iz Ljubljane proti hrvaškemu Zagrebu (Gestrin 1991,
105–6; Kosi 1998, 235), podložniki iz Bele Krajine in s Kočevskega pa so se
vključevali v kmečko trgovino proti Reki (Gestrin 1972, 57). Kot omenja
Valvasor, je trgovina potekala tudi po reki Savi, po kateri so plavili »vso
robo iz Hrvaške, pa tudi del robe iz Štajerske in Dolenjske, proti Ljubljani«
(Valvasor 2009–13, 158). Čolnarjenje »je bilo za večino čolnarjev postransko
delo, ki so ga opravljali tedaj, ko niso bili vezani na delo na lastni kmetiji ali
na zemljiškem gospostvu« (Umek 1999, 276). Kmetje so torej dohodke od
kmetijstva integrirali z dohodki od trgovine in čolnarjenja, v mejah višnje
gorskega deželskega sodišča pa tudi od zakupa mitnic. V 16. in 17. stoletju
so podeželske, »manjše mitnice praviloma zakupili kmečki ljudje«, v trgu
Litija pa njeni prebivalci in sodniki (Golec 1995, 84).
Kot večina ostalih že opisanih regij je bil tudi današnji del Dolenjske
v novem veku vinoroden okoliš. Tu so kmetje obdelovali vinograde bo
disi kot podložniki bodisi kot zakupniki »gorskih vinogradov«, za katere so
plačevali v naravi ali denarju. S širjenjem prebivalstva v 16. stoletju srečamo
še druge vrste podeželskega prebivalstva, kajžarje ter gostače, ki »stanuje-
jo pri drugih kmetih ter trgujejo s platnom in drugim« (Vilfan 1952, 112;
Granda 2005, 287). Območje Ribnice in Kočevja je še posebej poznano po
suhorobarski obrti. Valvasor je za Kočevsko polje zapisal, da je tu
najti veliko lepih in velikih vasi; njihovi prebivalci so zelo bogabo-
ječi in delovni. Vsi bodisi izdelujejo škatle, stružijo krožnike in
sklede, izdelujejo žlice, rete in sita; tudi sicer delajo še vse mogoče
izdelke iz lesa; svoje izdelke pa tudi raznašajo in razvažajo ne samo
po vsej deželi, temveč tudi v sosednje dežele; pa svoje izdelke tudi
precej daleč razpošiljajo. Prodajo tudi veliko polhovih kožic.
Tudi v Ribniški dolini je med prebivalci »veliko lončarjev in izdeloval-
cev ret, obročev, skled, krožnikov, škafov, in še vseh mogočih drugih posod
67
