Page 68 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 68
preživetje in podjetnost
Koprčan, solinar), in ne po sloju, ki mu pripadajo. Po pisanju Pahorja naj bi
bilo v Kopru leta 1610 »izrazitih mestnih kmetov-popularov« mnogo, med-
tem ko naj bi jih bilo v Piranu zelo malo ali nič.11 Populare tako srečamo kot
na primer poklicne solinarje, ki so kot zakupniki (koloni) obdelovali solne
fonde meščanov in plemičev, ali kot lastnike (običajno zelo majhnega) dela
solnih fondov (Pahor 1972, 32, 34, 57).
Poglejmo na kratko druge naštete panoge: ribištvo, vinogradništvo, ol-
jarstvo in svilarstvo. Za piranske ribiče je znano, da so se ukvarjali s tiho-
tapskim ribolovom in prodajo rib zunaj mesta (Pahor 1972, 61). Svilarstvo se
je v severozahodni Istri pričelo razvijati ob koncu 17. stoletja, že prej pa sta
bila prisotna tkalstvo in predilstvo. Leta 1763 sta dva podjetnika iz Kopra
postavila predilnice svile, da bi s prodajo svile »v Avstrijske dežele« zagoto-
vili delo in preživetje »tukajšnjemu ubogemu prebivalstvu«. Tako kot že na
Goriškem, so bili tudi v obmorskih mestih aktualni predlogi s strani oblas-
ti in posameznikov, da bi kmete usmerili v to donosno kulturo s sajenjem in
z gojenjem murv za sviloprejo. Vendar so bili kmetje bolj naklonjeni tradi-
cionalni istrski kmečki panogi, vinogradništvu (Darovec 2004, 244, 247,
280), katerega pridelek je bil eden glavnih izvoznih artiklov obmorskih mest.
2.5 »Srednja Kranjska« in Dolenjska
Ozrimo se še k zadnji tu obravnavani regiji, ki je bila v Valvasorjevem času
deljena na dva dela, »Srednjo Kranjsko« in Dolenjsko, v današnjem času
pa zajema vzhodni del Notranjske in Dolenjsko. Valvasor je tu zaznal ve-
liko tovornikov, rokodelcev in trgovcev, ki so trgovali s platnom, z vol-
mi in drugo živino, medom ter s polšjimi kožicami, pozabil pa ni omeni-
ti niti »mogočnega gozda pri Snežniku« in prehvaliti »zdravega dolenjskega
vina« (Valvasor 2009–13, 174, 188–92, 223). Posebej je omenil suhorobarsko
obrt na območju Ribnice in Kočevja ter tovorništvo preko Cerknice pro-
ti Ljubljani in tudi proti morju. Tovorili niso samo po kopnem, ampak so
tudi plavili po reki Savi, po kateri je tovor prihajal s Štajerske, z Dolenjske
in s Hrvaške. Valvasor je na Dolenjskem, tako kot na Gorenjskem, zaznal
tudi vasi, specializirane v neki dejavnosti. Na primer, omenja, da je v vasi-
ci Šmartno na štirih kmečkih hubah prebivalo »veliko tovornikov in vseh
mogočih rokodelcev, zlasti 'veliko usnjarjev', ki so izdelovali črno usnje«.
Drugi primer je kraj Perišče, ki je ime dobil prav zaradi »peric, in žensk,
11 Po podatkih proveditorja iz leta 1626 naj bi večina koprskega prebivalstva živela od
obdelave zemlje in pridelave soli, saj naj bi se vsak večer vračalo v mesto 1.500 ljudi
(Darovec 2004, 175; Bonin 2005, 291; 2009, 100).
66
Koprčan, solinar), in ne po sloju, ki mu pripadajo. Po pisanju Pahorja naj bi
bilo v Kopru leta 1610 »izrazitih mestnih kmetov-popularov« mnogo, med-
tem ko naj bi jih bilo v Piranu zelo malo ali nič.11 Populare tako srečamo kot
na primer poklicne solinarje, ki so kot zakupniki (koloni) obdelovali solne
fonde meščanov in plemičev, ali kot lastnike (običajno zelo majhnega) dela
solnih fondov (Pahor 1972, 32, 34, 57).
Poglejmo na kratko druge naštete panoge: ribištvo, vinogradništvo, ol-
jarstvo in svilarstvo. Za piranske ribiče je znano, da so se ukvarjali s tiho-
tapskim ribolovom in prodajo rib zunaj mesta (Pahor 1972, 61). Svilarstvo se
je v severozahodni Istri pričelo razvijati ob koncu 17. stoletja, že prej pa sta
bila prisotna tkalstvo in predilstvo. Leta 1763 sta dva podjetnika iz Kopra
postavila predilnice svile, da bi s prodajo svile »v Avstrijske dežele« zagoto-
vili delo in preživetje »tukajšnjemu ubogemu prebivalstvu«. Tako kot že na
Goriškem, so bili tudi v obmorskih mestih aktualni predlogi s strani oblas-
ti in posameznikov, da bi kmete usmerili v to donosno kulturo s sajenjem in
z gojenjem murv za sviloprejo. Vendar so bili kmetje bolj naklonjeni tradi-
cionalni istrski kmečki panogi, vinogradništvu (Darovec 2004, 244, 247,
280), katerega pridelek je bil eden glavnih izvoznih artiklov obmorskih mest.
2.5 »Srednja Kranjska« in Dolenjska
Ozrimo se še k zadnji tu obravnavani regiji, ki je bila v Valvasorjevem času
deljena na dva dela, »Srednjo Kranjsko« in Dolenjsko, v današnjem času
pa zajema vzhodni del Notranjske in Dolenjsko. Valvasor je tu zaznal ve-
liko tovornikov, rokodelcev in trgovcev, ki so trgovali s platnom, z vol-
mi in drugo živino, medom ter s polšjimi kožicami, pozabil pa ni omeni-
ti niti »mogočnega gozda pri Snežniku« in prehvaliti »zdravega dolenjskega
vina« (Valvasor 2009–13, 174, 188–92, 223). Posebej je omenil suhorobarsko
obrt na območju Ribnice in Kočevja ter tovorništvo preko Cerknice pro-
ti Ljubljani in tudi proti morju. Tovorili niso samo po kopnem, ampak so
tudi plavili po reki Savi, po kateri je tovor prihajal s Štajerske, z Dolenjske
in s Hrvaške. Valvasor je na Dolenjskem, tako kot na Gorenjskem, zaznal
tudi vasi, specializirane v neki dejavnosti. Na primer, omenja, da je v vasi-
ci Šmartno na štirih kmečkih hubah prebivalo »veliko tovornikov in vseh
mogočih rokodelcev, zlasti 'veliko usnjarjev', ki so izdelovali črno usnje«.
Drugi primer je kraj Perišče, ki je ime dobil prav zaradi »peric, in žensk,
11 Po podatkih proveditorja iz leta 1626 naj bi večina koprskega prebivalstva živela od
obdelave zemlje in pridelave soli, saj naj bi se vsak večer vračalo v mesto 1.500 ljudi
(Darovec 2004, 175; Bonin 2005, 291; 2009, 100).
66
