Page 78 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 78
preživetje in podjetnost
ka preveriti, na kakšen način so etnologi raziskovali kmečke gospodarske
dejavnosti, in izpostaviti določene zanimivejše študijske primere.
1. Koncept »gospodarske prizadevnosti« v slovenski etnologiji
Medtem ko se je najprej zdelo, da je termin »gospodarska prizadevnost«
med slovenskimi etnologi splošno razširjen in uporabljen, sem ob prebi-
ranju poglavitne literature s presenečenjem ugotovila, da ga v resnici upo-
rablja le en etnolog. To je Janez Bogataj (1992, 84), ki je izraz prvič upora-
bil v naštevanju različne slovenske etnološke dediščine v naslovu poglavja
njegove knjige Dediščina vsakdanjega gospodarskega prizadevanja. Avtor
ne ponudi razlage o tem, kaj termin »vsakdanje gospodarsko prizadevan
je« pomeni, ampak je razlaga prepuščena bralcu glede na veje in dejavno-
sti, ki jih avtor pod tem terminom navede. Edino pojasnilo, ki ga nave-
de, je, da bo v »okviru dediščine vsakdanjega gospodarskega prizadevanja
[...] predstavil le nekaj izbranih, najbolj pogostih oblik, panog in zvrsti.
Dediščino domačih obrti, rokodelstev in drugih znanj pa obravnava [...]
v posebnih poglavjih« (Bogataj, 1992, 84). Pod terminom »vsakdanje gos
podarsko prizadevanje« našteje sledeče kmečke aktivnosti: poljedelstvo,
živinorejo, sadjarstvo, hmeljarstvo, vinogradništvo in vinarstvo, čebelar-
stvo, nabiralništvo, vrtnarstvo, lovstvo in ribištvo, gozdarstvo, industrijo.
Gospodarske dejavnosti, ki jih poveže z dediščino gozdarstva, so na pri-
mer žagarstvo, oglarstvo, apneničarstvo, splavarstvo, tudi fužinarstvo in
rudarstvo itd.« (Bogataj, 1992, 84‒141). Ločeno je našteta dediščina doma-
čih mojstrov in obrtnikov, transportne in prometne kulture ter trgovanja
(Bogataj, 1992, 222‒69, 270‒96). Poudarek knjige je na materialnih in (sicer
manj) nematerialnih ostankih gospodarske prizadevnosti, kot so na primer
(agrarnih) stavbah, hrani in drugih izdelkih ali surovinah zgoraj naštetih
dejavnosti. Opazno je, da gospodarske dejavnosti niso klasificirane v skla-
du s klasičnim razlikovanjem ekonomskih dejavnosti ekonomistov ali eko-
nomskih zgodovinarjev, torej glede na primarni, sekundarni in terciarni
sektor (Panjek, 2015, 199). Zavedati se je potrebno, da se je Bogataj osredo-
točal na dediščino kot ostanke preteklosti v sedanjosti; torej glavni kriterij
klasifikacije ni bil ekonomski vidik, ampak študije dediščine v interpreta-
tivnem, aplikativnem in turističnem smislu, se pravi valorizacija dedišči-
ne. Primarno vprašanje je bolj povezano s sedanjim stanjem dediščine z
vprašanjem, kateri tip slovenske dediščine je vreden ohranjanja in prezen-
tacije kot del narodne identitete. Opaziti je mogoče, da avtor uporablja ter-
min »vsakdanja gospodarska prizadevnost« tudi v drugih delih, in sicer ko
76
ka preveriti, na kakšen način so etnologi raziskovali kmečke gospodarske
dejavnosti, in izpostaviti določene zanimivejše študijske primere.
1. Koncept »gospodarske prizadevnosti« v slovenski etnologiji
Medtem ko se je najprej zdelo, da je termin »gospodarska prizadevnost«
med slovenskimi etnologi splošno razširjen in uporabljen, sem ob prebi-
ranju poglavitne literature s presenečenjem ugotovila, da ga v resnici upo-
rablja le en etnolog. To je Janez Bogataj (1992, 84), ki je izraz prvič upora-
bil v naštevanju različne slovenske etnološke dediščine v naslovu poglavja
njegove knjige Dediščina vsakdanjega gospodarskega prizadevanja. Avtor
ne ponudi razlage o tem, kaj termin »vsakdanje gospodarsko prizadevan
je« pomeni, ampak je razlaga prepuščena bralcu glede na veje in dejavno-
sti, ki jih avtor pod tem terminom navede. Edino pojasnilo, ki ga nave-
de, je, da bo v »okviru dediščine vsakdanjega gospodarskega prizadevanja
[...] predstavil le nekaj izbranih, najbolj pogostih oblik, panog in zvrsti.
Dediščino domačih obrti, rokodelstev in drugih znanj pa obravnava [...]
v posebnih poglavjih« (Bogataj, 1992, 84). Pod terminom »vsakdanje gos
podarsko prizadevanje« našteje sledeče kmečke aktivnosti: poljedelstvo,
živinorejo, sadjarstvo, hmeljarstvo, vinogradništvo in vinarstvo, čebelar-
stvo, nabiralništvo, vrtnarstvo, lovstvo in ribištvo, gozdarstvo, industrijo.
Gospodarske dejavnosti, ki jih poveže z dediščino gozdarstva, so na pri-
mer žagarstvo, oglarstvo, apneničarstvo, splavarstvo, tudi fužinarstvo in
rudarstvo itd.« (Bogataj, 1992, 84‒141). Ločeno je našteta dediščina doma-
čih mojstrov in obrtnikov, transportne in prometne kulture ter trgovanja
(Bogataj, 1992, 222‒69, 270‒96). Poudarek knjige je na materialnih in (sicer
manj) nematerialnih ostankih gospodarske prizadevnosti, kot so na primer
(agrarnih) stavbah, hrani in drugih izdelkih ali surovinah zgoraj naštetih
dejavnosti. Opazno je, da gospodarske dejavnosti niso klasificirane v skla-
du s klasičnim razlikovanjem ekonomskih dejavnosti ekonomistov ali eko-
nomskih zgodovinarjev, torej glede na primarni, sekundarni in terciarni
sektor (Panjek, 2015, 199). Zavedati se je potrebno, da se je Bogataj osredo-
točal na dediščino kot ostanke preteklosti v sedanjosti; torej glavni kriterij
klasifikacije ni bil ekonomski vidik, ampak študije dediščine v interpreta-
tivnem, aplikativnem in turističnem smislu, se pravi valorizacija dedišči-
ne. Primarno vprašanje je bolj povezano s sedanjim stanjem dediščine z
vprašanjem, kateri tip slovenske dediščine je vreden ohranjanja in prezen-
tacije kot del narodne identitete. Opaziti je mogoče, da avtor uporablja ter-
min »vsakdanja gospodarska prizadevnost« tudi v drugih delih, in sicer ko
76
