Page 80 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 80
preživetje in podjetnost
kulturi, stavbarstvu in bivalni kulturi, o družbeni kulturi, kmečkih pos-
lih, ljudski umetnosti in zdravstveni oskrbi kmečkega prebivalstva. V is-
tem časopisu je objavljena študija hišnih arhivov kmetije v Spodnji Šiški
pri Ljubljani, ki temelji na arhivih kmetije od leta 1834 naprej in drugih
virih, ki so datirani med 1761 in 1898 (Golob 1991). Avtor zgolj predstavlja
materialne podatke in ne ponudi nikakršne globlje analize družbenega in
gospodarskega stanja tega kmečkega gospodarstva. V razpravah tega tipa
avtorji »izvabljajo govorico 'sestavin'; tako je bilo mogoče izrisati podobo
preživetvenih naporov in družbeno zaznamovanost takratnega podežel
skega prebivalstva« (Slavec Gradišnik 2000, 476).
V zadnjih desetletjih 20. stoletja so se etnološke raziskave kmečkih
gospodarskih dejavnosti osredotočale na mikroregije in so bile usmerjene
v študij načina življenja različnih poklicnih in družbenih skupin (na pri
mer s projektom slovenske etnološke topografije), ki so bile pogosto region-
alno specifične, na primer omejene na solinarstvo in solinarje, splavarje,
gozdne in žagarske delavce, planšarje, mlinarje, lončarje, rešetarje, ovčar-
je, vinogradnike itd. Te raziskave so se osredotočale na veščine in predmete
z dokumentiranjem podrobnosti. Glavna ideja je bila, da človeško delo
določa posameznika in njegovo ali njeno skupino, torej so bile središče za
nimanja različne poklicne skupnosti in njihove dejavnosti (Slavec Gradišnik
2000, 476). Bile so narejene tudi nekatere lokalne raziskave kmečkega gos
podarstva, na primer Boris Kuhar (1965, 1972) o spremembah ljudske kul-
ture v Škocjanskih hribih in Anka Novak (1974) o kmečkem gospodarstvu
v Poljanski dolini (Slavec Gradišnik 2000, 476). Pri pregledu dela A. Novak
(1958) o kmetovanju v Poljanski dolini je mogoče zopet potrditi, da je ra-
ziskava osredotočena na vsakdanje kmečke dejavnosti, kot so poljedelstvo,
živinoreja in gozdarstvo. Študij ekonomije v slovenski etnologiji je bil torej
osredotočen na dve medsebojno povezani temi: »način življenja« in »kul-
turne elemente« (Slavec Gradišnik 2000, 477).
Kot ugotavlja Ivan Sedej, predmet govori o tehnikah, o stopnji obrt-
nih veščin, o težavnosti posla, o življenju na intimen način – in to vključu-
je tudi likovno obzorje in konzum (Sedej 1991, 13). V tem kontekstu je bil
prvič uporabljen zanimiv koncept v slovenski etnologiji – »konzum«, ki se
nanaša na umetnostni izraz hiše in pohištva t. i. deprivilegiranih razredov
(Sedej 1991, 302, 317; Slavec Gradišnik 2000, 480).
Kar ta metodologija izpušča z osredotočenjem na posamezne gos
podarske dejavnosti, je »način življenja« v odnosu na preživetje kmeta.
Nisem zasledila nikakršne raziskave, ki bi bila posvečena vprašanju gosp-
78
kulturi, stavbarstvu in bivalni kulturi, o družbeni kulturi, kmečkih pos-
lih, ljudski umetnosti in zdravstveni oskrbi kmečkega prebivalstva. V is-
tem časopisu je objavljena študija hišnih arhivov kmetije v Spodnji Šiški
pri Ljubljani, ki temelji na arhivih kmetije od leta 1834 naprej in drugih
virih, ki so datirani med 1761 in 1898 (Golob 1991). Avtor zgolj predstavlja
materialne podatke in ne ponudi nikakršne globlje analize družbenega in
gospodarskega stanja tega kmečkega gospodarstva. V razpravah tega tipa
avtorji »izvabljajo govorico 'sestavin'; tako je bilo mogoče izrisati podobo
preživetvenih naporov in družbeno zaznamovanost takratnega podežel
skega prebivalstva« (Slavec Gradišnik 2000, 476).
V zadnjih desetletjih 20. stoletja so se etnološke raziskave kmečkih
gospodarskih dejavnosti osredotočale na mikroregije in so bile usmerjene
v študij načina življenja različnih poklicnih in družbenih skupin (na pri
mer s projektom slovenske etnološke topografije), ki so bile pogosto region-
alno specifične, na primer omejene na solinarstvo in solinarje, splavarje,
gozdne in žagarske delavce, planšarje, mlinarje, lončarje, rešetarje, ovčar-
je, vinogradnike itd. Te raziskave so se osredotočale na veščine in predmete
z dokumentiranjem podrobnosti. Glavna ideja je bila, da človeško delo
določa posameznika in njegovo ali njeno skupino, torej so bile središče za
nimanja različne poklicne skupnosti in njihove dejavnosti (Slavec Gradišnik
2000, 476). Bile so narejene tudi nekatere lokalne raziskave kmečkega gos
podarstva, na primer Boris Kuhar (1965, 1972) o spremembah ljudske kul-
ture v Škocjanskih hribih in Anka Novak (1974) o kmečkem gospodarstvu
v Poljanski dolini (Slavec Gradišnik 2000, 476). Pri pregledu dela A. Novak
(1958) o kmetovanju v Poljanski dolini je mogoče zopet potrditi, da je ra-
ziskava osredotočena na vsakdanje kmečke dejavnosti, kot so poljedelstvo,
živinoreja in gozdarstvo. Študij ekonomije v slovenski etnologiji je bil torej
osredotočen na dve medsebojno povezani temi: »način življenja« in »kul-
turne elemente« (Slavec Gradišnik 2000, 477).
Kot ugotavlja Ivan Sedej, predmet govori o tehnikah, o stopnji obrt-
nih veščin, o težavnosti posla, o življenju na intimen način – in to vključu-
je tudi likovno obzorje in konzum (Sedej 1991, 13). V tem kontekstu je bil
prvič uporabljen zanimiv koncept v slovenski etnologiji – »konzum«, ki se
nanaša na umetnostni izraz hiše in pohištva t. i. deprivilegiranih razredov
(Sedej 1991, 302, 317; Slavec Gradišnik 2000, 480).
Kar ta metodologija izpušča z osredotočenjem na posamezne gos
podarske dejavnosti, je »način življenja« v odnosu na preživetje kmeta.
Nisem zasledila nikakršne raziskave, ki bi bila posvečena vprašanju gosp-
78
