Page 82 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 82
preživetje in podjetnost
va krompirja. Velike spremembe so bile narejene z izboljšavo poljedelske-
ga orodja, opustitvijo pašne živinoreje in delitvijo srenjskih zemljišč, kar je
prineslo spremembe v živinoreji. V povezavi z zemljo kot osnovnim sred-
stvom agrikulturne proizvodnje je bila velika sprememba »zemljiška od-
veza«, ki je bila povezana z odpravo fevdalnega sistema v Avstrijskem ce-
sarstvu v letu 1848. Zemljiška odveza in druge zgoraj naštete novosti so
prinesle spremembe posameznim vejam kmečkega gospodarstva, kot na
primer sadjarstvu. Sprememba, ki označuje prehod v 20. stoletje, je vpelja-
va kmetijske mehanizacije.
V svojem pregledu rokodelstva in obrti Ljudmila Bras (1991, 207−8)
omenja vse večji vpliv merkantilistične politike od začetka 18. stoletja. Z let-
om 1732 se cehovska avtonomija okrni, leta 1765 pa se še zmanjšajo cehovske
pravice z delitvijo obrti na komercialne obrti za trgovanje na daljavo (prek
40 obrti kot komercialne, na primer železarstvo) in policijske za krajevne
potrebe (na primer lončarstvo, tiskarstvo, podkovsko kovaštvo, čevljarstvo,
mizarstvo itd.). Poleg teh so bile proste obrti, med njimi predvsem predenje
in tkanje. Te so že od nekdaj opravljali izven cehov, večinoma kot »postran-
ske« dejavnosti kmečkega gospodarstva (Bras 1998–90, 210‒4). Leto 1859
označuje konec cehovstva z novim zakonom, ki je slonel na liberalnih prin-
cipih in enotnih pravilih (Bras 1998–90, 210; Bogataj 1989, 9).
Glede na interpretacije zgodovinarjev, ki jih je predstavila L. Bras (in
tudi Ivan Sedej) je imel liberalizem merkantilistične gospodarske politike
negativen vpliv na rokodelce. Državna oblast se je zavzemala za načrtno in-
dustrializacijo, za rokodelstvo se ni menila. Nastajali so novi manufakturni
in industrijski obrati, medtem ko so mnogi obrtniki obubožali. Z izgrad
njo železnice leta 1857 je prišlo do propada različnih prevoznih storitev, kot
na primer vozarstva (glej Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih reči
1852‒53), brodarstva, gostilničarstva itd. Industrijski proizvodi iz tujine
so bili cenejši. Domača obrt, ki je prinašala skromen zaslužek kmečkim
družinam in edini dohodek kmetom brez posesti, je propadala. Dokaz teh
težkih pogojev je ustanovitev društva za vzajemno pomoč za rokodelce, v
katerega so slednje vabili v časopisu Novice leta 1857 (Bratovšina v denar-
no pripomoč obertnikom in rokodelcem v Ljubljani). Istega leta je v istem
časopisu moč zaslediti željo oz. potrebo po ustanovitvi hranilnic in poso-
jilnic za kmete. Leta 1843 so v poskusu pospeševanja domače obrti in roko
delstva začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice kot prvi periodični
časopis za obrtniške in kmetijske zadeve v slovenskem jeziku. Leta 1884 so
v deželnem zboru razpravljali o razvoju »hišne industrije«. Slovensko deže-
80
va krompirja. Velike spremembe so bile narejene z izboljšavo poljedelske-
ga orodja, opustitvijo pašne živinoreje in delitvijo srenjskih zemljišč, kar je
prineslo spremembe v živinoreji. V povezavi z zemljo kot osnovnim sred-
stvom agrikulturne proizvodnje je bila velika sprememba »zemljiška od-
veza«, ki je bila povezana z odpravo fevdalnega sistema v Avstrijskem ce-
sarstvu v letu 1848. Zemljiška odveza in druge zgoraj naštete novosti so
prinesle spremembe posameznim vejam kmečkega gospodarstva, kot na
primer sadjarstvu. Sprememba, ki označuje prehod v 20. stoletje, je vpelja-
va kmetijske mehanizacije.
V svojem pregledu rokodelstva in obrti Ljudmila Bras (1991, 207−8)
omenja vse večji vpliv merkantilistične politike od začetka 18. stoletja. Z let-
om 1732 se cehovska avtonomija okrni, leta 1765 pa se še zmanjšajo cehovske
pravice z delitvijo obrti na komercialne obrti za trgovanje na daljavo (prek
40 obrti kot komercialne, na primer železarstvo) in policijske za krajevne
potrebe (na primer lončarstvo, tiskarstvo, podkovsko kovaštvo, čevljarstvo,
mizarstvo itd.). Poleg teh so bile proste obrti, med njimi predvsem predenje
in tkanje. Te so že od nekdaj opravljali izven cehov, večinoma kot »postran-
ske« dejavnosti kmečkega gospodarstva (Bras 1998–90, 210‒4). Leto 1859
označuje konec cehovstva z novim zakonom, ki je slonel na liberalnih prin-
cipih in enotnih pravilih (Bras 1998–90, 210; Bogataj 1989, 9).
Glede na interpretacije zgodovinarjev, ki jih je predstavila L. Bras (in
tudi Ivan Sedej) je imel liberalizem merkantilistične gospodarske politike
negativen vpliv na rokodelce. Državna oblast se je zavzemala za načrtno in-
dustrializacijo, za rokodelstvo se ni menila. Nastajali so novi manufakturni
in industrijski obrati, medtem ko so mnogi obrtniki obubožali. Z izgrad
njo železnice leta 1857 je prišlo do propada različnih prevoznih storitev, kot
na primer vozarstva (glej Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih reči
1852‒53), brodarstva, gostilničarstva itd. Industrijski proizvodi iz tujine
so bili cenejši. Domača obrt, ki je prinašala skromen zaslužek kmečkim
družinam in edini dohodek kmetom brez posesti, je propadala. Dokaz teh
težkih pogojev je ustanovitev društva za vzajemno pomoč za rokodelce, v
katerega so slednje vabili v časopisu Novice leta 1857 (Bratovšina v denar-
no pripomoč obertnikom in rokodelcem v Ljubljani). Istega leta je v istem
časopisu moč zaslediti željo oz. potrebo po ustanovitvi hranilnic in poso-
jilnic za kmete. Leta 1843 so v poskusu pospeševanja domače obrti in roko
delstva začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice kot prvi periodični
časopis za obrtniške in kmetijske zadeve v slovenskem jeziku. Leta 1884 so
v deželnem zboru razpravljali o razvoju »hišne industrije«. Slovensko deže-
80
