Page 83 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 83
3: kmečk a »gospodarsk a pr izadevnost« v slovenski etnologiji (19.–20. stoletje)
lo je zajelo množično izseljevanje in kmetije so bile prezadolžene. Rešitev so
videli v domači obrti. Zavzemali so se za ustanovitev šol za različne obrti,
organizirali so in se udeleževali obrtno-industrijskih razstav na lokalni in
mednarodni ravni z razpisom priznanj (na primer v Ljubljani leta 1844),
sprejeli so zakone, ki so obrti oprostili plačevanja davkov (suhorobarstvo
iz Ribnice je bilo oproščeno davkov že stoletja prej) (Bras 1998–90, 208‒4;
Sedej 1998–90, 18).
Rekonstrukcija L. Bras temelji na delih nekaterih najpomembnejših
zgodovinarjev druge polovice 20. stoletja, kot na primer Gestrina (1972) in
Grafenauerja (1974), kot tudi na zgoraj omenjeni (enciklopedični) mono-
grafiji o slovenski agrarni zgodovini (Blaznik idr. 1970; 1980) in Zgodovini
Slovencev, preglednem delu Čepiča in Nećaka (1979). Kljub temu večino na-
vedenih del predstavljajo dela slovenskih etnologov, kot so Vilko Novak (na
primer 1960), Boris Orel (na primer 1951), Angelos Baš (1987), Franjo Baš (na
primer 1951) in Rajko Ložar (1944; 1959).
Bogataj poudarja, da se termin domača obrt ustali šele v drugi polo-
vici 19. stoletja, ko je bila ta veja videna kot zelo pomembna. Pred tem so
domačo obrt dojemali samo kot »postransko« kmetovo delo na podežel-
ju. V nasprotju s sodobnim razumevanjem obrti kot različnih del in
izdelkov, ki so narejeni doma ali v domačih delavnicah za lastne potrebe
ljudi ali za prodajo, je bilo po Bogatajevi interpretaciji dojemanje obrti v
preteklosti povezano s podeželskimi gospodarskimi dejavnostmi. Danes
je element podeželja izpuščen, saj veliko obrti izhaja iz urbanih in drugih
o kolij. Današnja stereotipna povezava domačih obrti s tradicijo izhaja iz
avstro-ogrske zakonodaje iz leta 1883, v kateri so bile domače obrti ali hišne
industrije (Hausindustrie) razumljene kot obrtne produktivne dejavnosti,
ki so jih ljudje izvajali na domu, vendar »po krajevnih šegah«. Tudi poveza-
va s tradicijo je danes opuščena, saj se postavlja poudarek na razvoju obrti,
ki se ne omejuje zgolj na posnemanje dediščine. Zaradi povezave z meha-
nizirano proizvodnjo (kar danes predstavlja potrebo) je termin hišne in-
dustrije že takrat prinašal nezadovoljstvo glede terminologije, ki je zamen-
jala prejšnji termin »postranska hišna opravila« (Bogataj 1989, 3‒5, 229). Te
gospodarske dejavnosti so bile namreč prej definirane kot »domača ali hiš-
na delavnost« (izhajajoč iz nemške besede Hausfleiss, ki je označevala način
proizvodnje različnih predmetov na podeželju, ki jih je kmet sam ali nekdo
drug sam ali s pomočjo družine naredil za lastno rabo). Iz te oblike hišne de-
javnosti naj bi se razvile domače obrti, ki pa so že pomenile delo za zaslužek
(Bogataj 1989, 3‒5). V tej interpretaciji je mogoče opaziti velik vpliv etnološ-
81
lo je zajelo množično izseljevanje in kmetije so bile prezadolžene. Rešitev so
videli v domači obrti. Zavzemali so se za ustanovitev šol za različne obrti,
organizirali so in se udeleževali obrtno-industrijskih razstav na lokalni in
mednarodni ravni z razpisom priznanj (na primer v Ljubljani leta 1844),
sprejeli so zakone, ki so obrti oprostili plačevanja davkov (suhorobarstvo
iz Ribnice je bilo oproščeno davkov že stoletja prej) (Bras 1998–90, 208‒4;
Sedej 1998–90, 18).
Rekonstrukcija L. Bras temelji na delih nekaterih najpomembnejših
zgodovinarjev druge polovice 20. stoletja, kot na primer Gestrina (1972) in
Grafenauerja (1974), kot tudi na zgoraj omenjeni (enciklopedični) mono-
grafiji o slovenski agrarni zgodovini (Blaznik idr. 1970; 1980) in Zgodovini
Slovencev, preglednem delu Čepiča in Nećaka (1979). Kljub temu večino na-
vedenih del predstavljajo dela slovenskih etnologov, kot so Vilko Novak (na
primer 1960), Boris Orel (na primer 1951), Angelos Baš (1987), Franjo Baš (na
primer 1951) in Rajko Ložar (1944; 1959).
Bogataj poudarja, da se termin domača obrt ustali šele v drugi polo-
vici 19. stoletja, ko je bila ta veja videna kot zelo pomembna. Pred tem so
domačo obrt dojemali samo kot »postransko« kmetovo delo na podežel-
ju. V nasprotju s sodobnim razumevanjem obrti kot različnih del in
izdelkov, ki so narejeni doma ali v domačih delavnicah za lastne potrebe
ljudi ali za prodajo, je bilo po Bogatajevi interpretaciji dojemanje obrti v
preteklosti povezano s podeželskimi gospodarskimi dejavnostmi. Danes
je element podeželja izpuščen, saj veliko obrti izhaja iz urbanih in drugih
o kolij. Današnja stereotipna povezava domačih obrti s tradicijo izhaja iz
avstro-ogrske zakonodaje iz leta 1883, v kateri so bile domače obrti ali hišne
industrije (Hausindustrie) razumljene kot obrtne produktivne dejavnosti,
ki so jih ljudje izvajali na domu, vendar »po krajevnih šegah«. Tudi poveza-
va s tradicijo je danes opuščena, saj se postavlja poudarek na razvoju obrti,
ki se ne omejuje zgolj na posnemanje dediščine. Zaradi povezave z meha-
nizirano proizvodnjo (kar danes predstavlja potrebo) je termin hišne in-
dustrije že takrat prinašal nezadovoljstvo glede terminologije, ki je zamen-
jala prejšnji termin »postranska hišna opravila« (Bogataj 1989, 3‒5, 229). Te
gospodarske dejavnosti so bile namreč prej definirane kot »domača ali hiš-
na delavnost« (izhajajoč iz nemške besede Hausfleiss, ki je označevala način
proizvodnje različnih predmetov na podeželju, ki jih je kmet sam ali nekdo
drug sam ali s pomočjo družine naredil za lastno rabo). Iz te oblike hišne de-
javnosti naj bi se razvile domače obrti, ki pa so že pomenile delo za zaslužek
(Bogataj 1989, 3‒5). V tej interpretaciji je mogoče opaziti velik vpliv etnološ-
81
