Page 122 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 122
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
Češko-slovensko literarno sodelovanje1
Češko-slovenski kulturni stiki so bili ves čas tesnejši kot na primer če-
ško-srbski ali češko-hrvaški. Slovenci so več let, podobno kot Čehi, pri-
padali Avstro-Ogrski in imajo del skupne zgodovine. Češka kultura je po-
membno vplivala na razvoj slovenske umetnosti in književnosti, predvsem
v 19. stoletju. Kot češko-slovensko literarno sodelovanje lahko razumemo
poročila o književnem življenju in prevode literarnih del, izdanih knjižno,
v revijah ali v časopisih. Tradicija češko-slovenskega kulturnega in literar-
nega sodelovanja sega že v 16. stoletje, do revolucije in pomladi narodov
leta 1848 se je začela živahna prevajalska dejavnost. Petr Mainuš je češko-
-slovenske literarne stike zaradi preglednosti razdelil v šest obdobij: 1. ob-
dobje (1882–1918), 2. obdobje med vojnama (1918–1940), 3. obdobje po drugi
svetovni vojni (1946–1948), 4. pasivno obdobje (1949–1956), 5. obdobje po-
puščanja medsebojnih odnosov (1957–1989) in 6. obdobje od let 1990/1991
dalje (Mainuš 2005).
Intenzivni medsebojni češko-slovenski literarni stiki se začenjajo
leta 1832 s prvim prevodom najbolj znanega slovenskega pesnika Franceta
Prešerna, ki ga je prevedel F. L. Čelakovský. Leta 1882 je bil izdan prevod
besedila Tugomer Josipa Jurčiča in Vladimirja Levstika, največ pa so pre-
vajali Ivana Cankarja, Zofko Kveder, Frana Govekarja, Frana Erjavca ali
Ivana Tavčarja (Mainuš 2005). Kot opozarja Oton Berkopec, je veliko (tudi
poznejših) prevodov neberljivih zaradi zastarelosti pa tudi zaradi okornos-
ti, ki je posledica nezadostnega znanja slovenskega jezika. Pogosto so tudi
prevajali besedila manj pomembnih avtorjev z nizko umetniško ravnjo, ki
pa so imeli osebne stike s prevajalci (Berkopec 1956, 237–238). Na sloven-
ski strani so delovali prevajalci kot Alojzij Benkovič, Fran Gestrin, Leopold
Gorenjec, Jože Debevec, Ivan Tomšič ali France Tomšič, na Češkem pa
že prevajalci z jezikovno izobrazbo, ki so študirali slavistiko na Dunaju
ali v Pragi, na primer knjižničar univerzitetne knjižnice v Pragi Jaromír
Borecký, urednik revije Slovanský přehled Adolf Černý, Josef Penížek in
mnogi drugi (Mainuš 2005).
Obdobje med vojnama lahko označimo kot zlato obdobje medse-
bojnih literarnih odnosov, ko je poraslo število prevodov, predvsem na
Čehoslovaškem. Prevajana so bila literarna dela Ivana Cankarja, Vladimirja
Levstika, Frana Saleškega Finžgarja, Ivana Tavčarja in Ivana Preglja. V
slovenščino so prevajali avtorje, kot so bili Marie Majerová, Ivan Olbracht,
1 Glej npr. Vinkler, Jonatan. 2006. Posnemovalci, zavezniki in tekmeci. Češko-sloven-
ski in slovensko-češki kulturni stiki v 19. stoletju. Koper: Založba Annales.
120
Češko-slovensko literarno sodelovanje1
Češko-slovenski kulturni stiki so bili ves čas tesnejši kot na primer če-
ško-srbski ali češko-hrvaški. Slovenci so več let, podobno kot Čehi, pri-
padali Avstro-Ogrski in imajo del skupne zgodovine. Češka kultura je po-
membno vplivala na razvoj slovenske umetnosti in književnosti, predvsem
v 19. stoletju. Kot češko-slovensko literarno sodelovanje lahko razumemo
poročila o književnem življenju in prevode literarnih del, izdanih knjižno,
v revijah ali v časopisih. Tradicija češko-slovenskega kulturnega in literar-
nega sodelovanja sega že v 16. stoletje, do revolucije in pomladi narodov
leta 1848 se je začela živahna prevajalska dejavnost. Petr Mainuš je češko-
-slovenske literarne stike zaradi preglednosti razdelil v šest obdobij: 1. ob-
dobje (1882–1918), 2. obdobje med vojnama (1918–1940), 3. obdobje po drugi
svetovni vojni (1946–1948), 4. pasivno obdobje (1949–1956), 5. obdobje po-
puščanja medsebojnih odnosov (1957–1989) in 6. obdobje od let 1990/1991
dalje (Mainuš 2005).
Intenzivni medsebojni češko-slovenski literarni stiki se začenjajo
leta 1832 s prvim prevodom najbolj znanega slovenskega pesnika Franceta
Prešerna, ki ga je prevedel F. L. Čelakovský. Leta 1882 je bil izdan prevod
besedila Tugomer Josipa Jurčiča in Vladimirja Levstika, največ pa so pre-
vajali Ivana Cankarja, Zofko Kveder, Frana Govekarja, Frana Erjavca ali
Ivana Tavčarja (Mainuš 2005). Kot opozarja Oton Berkopec, je veliko (tudi
poznejših) prevodov neberljivih zaradi zastarelosti pa tudi zaradi okornos-
ti, ki je posledica nezadostnega znanja slovenskega jezika. Pogosto so tudi
prevajali besedila manj pomembnih avtorjev z nizko umetniško ravnjo, ki
pa so imeli osebne stike s prevajalci (Berkopec 1956, 237–238). Na sloven-
ski strani so delovali prevajalci kot Alojzij Benkovič, Fran Gestrin, Leopold
Gorenjec, Jože Debevec, Ivan Tomšič ali France Tomšič, na Češkem pa
že prevajalci z jezikovno izobrazbo, ki so študirali slavistiko na Dunaju
ali v Pragi, na primer knjižničar univerzitetne knjižnice v Pragi Jaromír
Borecký, urednik revije Slovanský přehled Adolf Černý, Josef Penížek in
mnogi drugi (Mainuš 2005).
Obdobje med vojnama lahko označimo kot zlato obdobje medse-
bojnih literarnih odnosov, ko je poraslo število prevodov, predvsem na
Čehoslovaškem. Prevajana so bila literarna dela Ivana Cankarja, Vladimirja
Levstika, Frana Saleškega Finžgarja, Ivana Tavčarja in Ivana Preglja. V
slovenščino so prevajali avtorje, kot so bili Marie Majerová, Ivan Olbracht,
1 Glej npr. Vinkler, Jonatan. 2006. Posnemovalci, zavezniki in tekmeci. Češko-sloven-
ski in slovensko-češki kulturni stiki v 19. stoletju. Koper: Založba Annales.
120
