Page 44 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 44
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
nationality or has it decisively moved to other areas of life? The
purpose of the paper is to find, through a structured analysis, an-
swers to the questions raised with regard to identity and simulta-
neously to present the writing of the modern Slovenian authors
in Italy, whose novels have been published in the last twenty-six
years.
Key words: Slovenian novel, Slovenian literature in Italy, national
identity, Slovenia’s independence
Izvori slovenskega romana v Italiji in njegove povezanosti
z narodno identiteto
Slovenski roman v Italiji je bil skorajda od samega nastanka vsebinsko tes-
no povezan z narodno identiteto. Zasnovan je bil ob izteku 19. stoletja, ko
se je z zviševanjem ekonomskega standarda Slovencev na Tržaškem in
Goriškem višala tudi njihova izobrazba in narodna zavest, kar se je kaza-
lo v vse pogostejši rabi slovenskega jezika v zasebnosti, šoli, cerkvi in ti-
sku. Povečalo se je število slovenskih časnikov in leposlovnih besedil.
Dvaintrideset let za Jurčičevim Desetim bratom, prvim slovenskim roma-
nom, je v še avstro-ogrskem Trstu pod psevdonimom Evgen Štefanič (v de-
lih) izšel prvi slovenski tržaški roman Fata morgana (1898), ki ga je napisala
Marica Nadlišek Bartol (1867–1940). V istem času se je slovenska literatura
na Videmskem, na območju Nadiških in Terskih dolin, Rezije ter Kanalske
doline, kjer je zaradi težje geografske dostopnosti vladal gospodarski in
kulturni zaostanek, še naprej omejevala na nabožno književnost z elemen-
ti didaktičnosti in na ljudsko ustvarjanje narečnega, ustnega slovstva v ob-
liki balad, pripovedi, pravljic, izštevank, rekov ter pesmi, povezanih z glas-
bo in plesi. Izjemo je predstavljal Ivan Trinko Zamejski (1863–1954), ki je
z obsežnim izvirnim umetnostnim domoljubnim literarnim ustvarjanjem
v slovenskem knjižnem jeziku učvrstil slovensko narodno identiteto med
Beneškimi Slovenci.
Že v začetku 20. stoletja so se »[p]o zgledu političnega dogajanja na
drugih večjezičnih in obmejnih področjih Avstrije [tudi na Tržaškem in
Goriškem] ideološke, politične in socialne tematike umakn[ile] nacional-
nemu problemu« (Ara in Magris 2001, 68). Kljub zaostrovanju italijanske-
ga iredentizma se je slovenstvo s svojim pripovedništvom na teh območjih
utrjevalo in razvijalo. Za slovensko književnost v Italiji in sploh njeno iden-
tifikacijo z omenjeno oznako je bilo ključnega pomena leto 1918, ko je Italija
zavladala Julijski krajini, in leto 1920, ko je Rapalska pogodba še uradno
42
nationality or has it decisively moved to other areas of life? The
purpose of the paper is to find, through a structured analysis, an-
swers to the questions raised with regard to identity and simulta-
neously to present the writing of the modern Slovenian authors
in Italy, whose novels have been published in the last twenty-six
years.
Key words: Slovenian novel, Slovenian literature in Italy, national
identity, Slovenia’s independence
Izvori slovenskega romana v Italiji in njegove povezanosti
z narodno identiteto
Slovenski roman v Italiji je bil skorajda od samega nastanka vsebinsko tes-
no povezan z narodno identiteto. Zasnovan je bil ob izteku 19. stoletja, ko
se je z zviševanjem ekonomskega standarda Slovencev na Tržaškem in
Goriškem višala tudi njihova izobrazba in narodna zavest, kar se je kaza-
lo v vse pogostejši rabi slovenskega jezika v zasebnosti, šoli, cerkvi in ti-
sku. Povečalo se je število slovenskih časnikov in leposlovnih besedil.
Dvaintrideset let za Jurčičevim Desetim bratom, prvim slovenskim roma-
nom, je v še avstro-ogrskem Trstu pod psevdonimom Evgen Štefanič (v de-
lih) izšel prvi slovenski tržaški roman Fata morgana (1898), ki ga je napisala
Marica Nadlišek Bartol (1867–1940). V istem času se je slovenska literatura
na Videmskem, na območju Nadiških in Terskih dolin, Rezije ter Kanalske
doline, kjer je zaradi težje geografske dostopnosti vladal gospodarski in
kulturni zaostanek, še naprej omejevala na nabožno književnost z elemen-
ti didaktičnosti in na ljudsko ustvarjanje narečnega, ustnega slovstva v ob-
liki balad, pripovedi, pravljic, izštevank, rekov ter pesmi, povezanih z glas-
bo in plesi. Izjemo je predstavljal Ivan Trinko Zamejski (1863–1954), ki je
z obsežnim izvirnim umetnostnim domoljubnim literarnim ustvarjanjem
v slovenskem knjižnem jeziku učvrstil slovensko narodno identiteto med
Beneškimi Slovenci.
Že v začetku 20. stoletja so se »[p]o zgledu političnega dogajanja na
drugih večjezičnih in obmejnih področjih Avstrije [tudi na Tržaškem in
Goriškem] ideološke, politične in socialne tematike umakn[ile] nacional-
nemu problemu« (Ara in Magris 2001, 68). Kljub zaostrovanju italijanske-
ga iredentizma se je slovenstvo s svojim pripovedništvom na teh območjih
utrjevalo in razvijalo. Za slovensko književnost v Italiji in sploh njeno iden-
tifikacijo z omenjeno oznako je bilo ključnega pomena leto 1918, ko je Italija
zavladala Julijski krajini, in leto 1920, ko je Rapalska pogodba še uradno
42
