Page 48 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 48
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
ni položaj, dragocenost, ekskluzivnost in prestiž.2 Negativne narodnosti
prikazujejo preko nejasno definiranih, labilnih, vsiljenih, zatajenih, ses-
tavljenih (slovensko-italijanskih) ali neslovenskih (italijanskih, mestoma
nemških) narodnih identitet. Te avtorji nemalokrat zvežejo z negativnimi
duševnostmi in problematičnimi, moralno izprijenimi značaji literarnih
likov, ki so bolj kot drugi nagnjeni k zakonski nezvestobi, šovinizmu, opor-
tunizmu, vohunjenju, omahljivosti, nerazgledanosti, napetosti, zmedenos-
ti, značajski šibkosti. Razlika med trdno in iznakaženo narodno identite-
to je najbolj nazorno prikazana v romanu Eveline Umek Zlata poroka ali
Tržaški blues (2010) preko Saške, ki je bila vzgajana v slovenstvo, in njen-
ega brata Bruna, za katerega je oče izsiljeval izključno italijansko vzgojo v
sovraštvu do Slovencev, medtem ko si je mati želela, da bi bil vzgajan tudi
v slovenstvo.
Saška [je bila] tako trdna v sebi, vedela je, kaj hoče in se je bila
pripravljena za svoj cilj tudi žrtvovati. Ubogi Bruno je kmalu
postal Fiorejeva igračka in orodje. Lastil si je otroka in ga begal.
Pogledala ga je in zasmilil se ji je. […] Ker ga trgata vsak na svojo
stran, ni nikogaršnji. Še sam svoj ne. (Umek 2010, 105)
Najbolj negativno je prikazano narodno odpadništvo in zatajevan-
je izvorne narodne identitete, za prikaz česar avtorji uporabijo največkrat
tržaške meščane, ki poudarjajo svojo tržaškost in italijanstvo, zato da
bi z njima prikrili svoje slovensko narodnostno jedro, ki ga zavračajo.
Romanopisci opozorijo na lažnost in praznost kategorije tržaškosti, ki je
po njihovem mnenju v resnici nujno vezana na neko narodnost (sloven-
sko, italijansko, hrvaško, judovsko, češko itd.). Na primer v romanu Alojza
Rebule Kačja roža (1994) eden od literarnih likov opozarja na zatajeno slov-
enstvo Tržačanov z opazkami, kot so: »V možu se je seveda skrival Slovenec,
čeprav je zoževal samoglasnike po naše: pač tukajšnja mimikrija« (Rebula
1994, 82–83), »v Trstu, v tej mali Babiloniji, ima komaj kdo izviren italijan-
ski priimek razen [...] priseljencev s polotoka« (prav tam, 115).
Starejši avtorji, ki se v svojih delih večidel ukvarjajo s (slovensko)
narodno identiteto, iščejo tudi njene temeljne narodnoidentifikacijske
sestavine. Te prepoznavajo v slovenskem jeziku, kolektivnem spominu
2 Zahtevnost slovenstva naj bi na podlagi romanesknih prikazov izhajala iz več fak-
torjev: majhnosti, neuveljavljenosti v mednarodnem okviru, demografskih težav,
asimilacije, agresivnosti sosednjih narodov, soočanja z zapleteno narodno pretek-
lostjo, narodu inherentnih konfliktov, samouničevalne težnje in nedodelane narod-
noutrjevalne politike.
46
ni položaj, dragocenost, ekskluzivnost in prestiž.2 Negativne narodnosti
prikazujejo preko nejasno definiranih, labilnih, vsiljenih, zatajenih, ses-
tavljenih (slovensko-italijanskih) ali neslovenskih (italijanskih, mestoma
nemških) narodnih identitet. Te avtorji nemalokrat zvežejo z negativnimi
duševnostmi in problematičnimi, moralno izprijenimi značaji literarnih
likov, ki so bolj kot drugi nagnjeni k zakonski nezvestobi, šovinizmu, opor-
tunizmu, vohunjenju, omahljivosti, nerazgledanosti, napetosti, zmedenos-
ti, značajski šibkosti. Razlika med trdno in iznakaženo narodno identite-
to je najbolj nazorno prikazana v romanu Eveline Umek Zlata poroka ali
Tržaški blues (2010) preko Saške, ki je bila vzgajana v slovenstvo, in njen-
ega brata Bruna, za katerega je oče izsiljeval izključno italijansko vzgojo v
sovraštvu do Slovencev, medtem ko si je mati želela, da bi bil vzgajan tudi
v slovenstvo.
Saška [je bila] tako trdna v sebi, vedela je, kaj hoče in se je bila
pripravljena za svoj cilj tudi žrtvovati. Ubogi Bruno je kmalu
postal Fiorejeva igračka in orodje. Lastil si je otroka in ga begal.
Pogledala ga je in zasmilil se ji je. […] Ker ga trgata vsak na svojo
stran, ni nikogaršnji. Še sam svoj ne. (Umek 2010, 105)
Najbolj negativno je prikazano narodno odpadništvo in zatajevan-
je izvorne narodne identitete, za prikaz česar avtorji uporabijo največkrat
tržaške meščane, ki poudarjajo svojo tržaškost in italijanstvo, zato da
bi z njima prikrili svoje slovensko narodnostno jedro, ki ga zavračajo.
Romanopisci opozorijo na lažnost in praznost kategorije tržaškosti, ki je
po njihovem mnenju v resnici nujno vezana na neko narodnost (sloven-
sko, italijansko, hrvaško, judovsko, češko itd.). Na primer v romanu Alojza
Rebule Kačja roža (1994) eden od literarnih likov opozarja na zatajeno slov-
enstvo Tržačanov z opazkami, kot so: »V možu se je seveda skrival Slovenec,
čeprav je zoževal samoglasnike po naše: pač tukajšnja mimikrija« (Rebula
1994, 82–83), »v Trstu, v tej mali Babiloniji, ima komaj kdo izviren italijan-
ski priimek razen [...] priseljencev s polotoka« (prav tam, 115).
Starejši avtorji, ki se v svojih delih večidel ukvarjajo s (slovensko)
narodno identiteto, iščejo tudi njene temeljne narodnoidentifikacijske
sestavine. Te prepoznavajo v slovenskem jeziku, kolektivnem spominu
2 Zahtevnost slovenstva naj bi na podlagi romanesknih prikazov izhajala iz več fak-
torjev: majhnosti, neuveljavljenosti v mednarodnem okviru, demografskih težav,
asimilacije, agresivnosti sosednjih narodov, soočanja z zapleteno narodno pretek-
lostjo, narodu inherentnih konfliktov, samouničevalne težnje in nedodelane narod-
noutrjevalne politike.
46
