Page 49 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 49
med vključevanjem in izključevanjem – vpr ašanje identitete v sodobnem...
(poudarjajo spomin na obdobje fašizma, nacizma in 2. svetovne vojne), kul-
turi (literaturi, upodabljajoči umetnosti in glasbi), ozemlju ter državi. Vse
so zanje zelo zavezujoče.
Generacija avtorjev 1946–1965 in razpetost
med narodno in druge identitete
Med romane generacije, rojene med letoma 1946 in 1965, spada 20 romanov
5 piscev, Sergeja Verča (1948–2015), Dušana Jelinčiča (1953), Jasne Jurečič
(1955–2014), Marka Sosiča (1958) in Igorja Škamperleta (1962). Gre za avtor-
je, rojene po koncu 2. svetovne vojne, ki niso občutili na lastni koži neposre-
dnega raznarodovalnega pritiska fašizma in najbrž tudi zaradi tega ne ču-
tijo več tako močne potrebe po ubesedovanju narodne identitete. Narodna
identiteta je v njihovih romanih še prisotna, a manj zavezujoča. Podrejena
je drugim vrednotam, kot so zasebnost, človeškost in (a)politične ideologi-
je, enakopravnost, empatija, pacifizem.
Prvi od osrednjih likov sodobnega slovenskega romana v Italiji, ki se
uspe čustveno oddaljiti od pretirane zavezanosti lastni izvorni narodni
identiteti, ne da bi jo zatajil in izničil, je protagonist štirih kriminalnih ro-
manov Sergeja Verča, slovenski komisar Benjamin oz. Beno Perko, zapos-
len v italijanski policiji. V romanu Rolandov steber (1991) Beno ob vračan-
ju v rodni Trst ugotavlja, da se je s premestitvijo na delovno mesto na jug
Italije v precejšnji meri uspel razbremeniti zavezujočnosti in poudarjan-
ja narodne identitete. Pomembnejše so mu postale druge vrednote kot na
primer pravičnost, politične ideološke opredelitve in zasebnost.
V svojih devetih sodobnih romanih Dušan Jelinčič izriše svet izprazn-
jenih idealov, v katerem pa kljub temu osrednji literarni liki spoznajo, da je
v njem vendarle vredno iskati in gojiti vrednote družine, ljubezni, empatije
in človečnosti, pa tudi narodnosti, vendar na zmeren, intimen in diskreten
način. V imenu naroda namreč ni vredno netiti konfliktov, saj gre pri tem
za »umetno ustvarjeni dualizem, da lahko imaš potem sovražnika, pro-
ti kateremu se lahko boriš in vzgajaš svoje otroke v mržnji in sumničen-
ju« (Jelinčič 2007, 255). Zelo visoko vrednost družini in njeno izrazito pred-
nost pred narodom Jelinčič izpostavi v romanu Martin Čemur (2002). V
njem je izražena kritika istoimenskemu osrednjemu liku, ki zanemarja in
žrtvuje intimne vezi ter osebne ambicije v imenu naroda, kar ga privede
do propada. Medtem ko v svojih gorniških in pogosto avtobiografskih ro-
manih pošlje protagonista, Slovenca iz Italije, v gore tudi zato, ker se ta želi
oddaljiti od utesnjujočega in zlaganega okolja, v katerem manjšinska skup-
47
(poudarjajo spomin na obdobje fašizma, nacizma in 2. svetovne vojne), kul-
turi (literaturi, upodabljajoči umetnosti in glasbi), ozemlju ter državi. Vse
so zanje zelo zavezujoče.
Generacija avtorjev 1946–1965 in razpetost
med narodno in druge identitete
Med romane generacije, rojene med letoma 1946 in 1965, spada 20 romanov
5 piscev, Sergeja Verča (1948–2015), Dušana Jelinčiča (1953), Jasne Jurečič
(1955–2014), Marka Sosiča (1958) in Igorja Škamperleta (1962). Gre za avtor-
je, rojene po koncu 2. svetovne vojne, ki niso občutili na lastni koži neposre-
dnega raznarodovalnega pritiska fašizma in najbrž tudi zaradi tega ne ču-
tijo več tako močne potrebe po ubesedovanju narodne identitete. Narodna
identiteta je v njihovih romanih še prisotna, a manj zavezujoča. Podrejena
je drugim vrednotam, kot so zasebnost, človeškost in (a)politične ideologi-
je, enakopravnost, empatija, pacifizem.
Prvi od osrednjih likov sodobnega slovenskega romana v Italiji, ki se
uspe čustveno oddaljiti od pretirane zavezanosti lastni izvorni narodni
identiteti, ne da bi jo zatajil in izničil, je protagonist štirih kriminalnih ro-
manov Sergeja Verča, slovenski komisar Benjamin oz. Beno Perko, zapos-
len v italijanski policiji. V romanu Rolandov steber (1991) Beno ob vračan-
ju v rodni Trst ugotavlja, da se je s premestitvijo na delovno mesto na jug
Italije v precejšnji meri uspel razbremeniti zavezujočnosti in poudarjan-
ja narodne identitete. Pomembnejše so mu postale druge vrednote kot na
primer pravičnost, politične ideološke opredelitve in zasebnost.
V svojih devetih sodobnih romanih Dušan Jelinčič izriše svet izprazn-
jenih idealov, v katerem pa kljub temu osrednji literarni liki spoznajo, da je
v njem vendarle vredno iskati in gojiti vrednote družine, ljubezni, empatije
in človečnosti, pa tudi narodnosti, vendar na zmeren, intimen in diskreten
način. V imenu naroda namreč ni vredno netiti konfliktov, saj gre pri tem
za »umetno ustvarjeni dualizem, da lahko imaš potem sovražnika, pro-
ti kateremu se lahko boriš in vzgajaš svoje otroke v mržnji in sumničen-
ju« (Jelinčič 2007, 255). Zelo visoko vrednost družini in njeno izrazito pred-
nost pred narodom Jelinčič izpostavi v romanu Martin Čemur (2002). V
njem je izražena kritika istoimenskemu osrednjemu liku, ki zanemarja in
žrtvuje intimne vezi ter osebne ambicije v imenu naroda, kar ga privede
do propada. Medtem ko v svojih gorniških in pogosto avtobiografskih ro-
manih pošlje protagonista, Slovenca iz Italije, v gore tudi zato, ker se ta želi
oddaljiti od utesnjujočega in zlaganega okolja, v katerem manjšinska skup-
47
