Page 45 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 45
med vključevanjem in izključevanjem – vpr ašanje identitete v sodobnem...
potrdila slovensko oz. jugoslovansko in italijansko mejo. Novonastala ju-
goslovanska država je »manjšino ignorirala […] [in] jo […] prepustila uso-
di, kakršno ji je namenila fašistična Italija« (Kacin Wohinz in Pirjevec
2000, 36).
Italijanski nacionalizem je izhajal iz ideje, da »fašizem in vse, kar ga ob-
daja, pomeni pristno italijanstvo, […] kar pa je tuje svetu fašističnih vred-
not, pomeni nasprotje domoljubja in prevratništvo« (Ara in Magris 2001,
149), zaradi česar je poskušal vsiliti monokulturnost in odpraviti vsakršno
obliko slovenstva. Slovenski tisk je bil pod nadzorom, cenzuriran in s pred-
pisi omejen »na religiozno, strokovno in glasbeno vsebino, brez političnih
ali nacionalnih vsebin« (Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 60), dejansko pa je
slovenska literatura v Italiji prav tedaj še bolj poglobila potrebo po obravna-
vanju narodnoidentitetnih vprašanj. Skoznjo se je odvijal boj piscev zoper
cenzuro ter fašizem, ob čemer so se nazorske razlike brisale v prid narod-
nim interesom (Košuta 1997, 95).
Po letu 1945, s koncem 2. svetovne vojne, ni prišlo do prekinitve nar-
odnega boja med Slovenci in Italijani, temveč se je ta nadaljeval na prikri-
ti ravni. Kljub temu se je v 50. letih slovenska književnost v Italiji odločne-
je razcvetela. Obnovile so se vse literarne zvrsti, še posebej pa se je razvila
proza in v njej roman, »[n]jena najvidnejša avtorja, danes že klasika sodo-
bne tržaške proze, sta [bila] Boris Pahor in Alojz Rebula« (Pirjevec 2011,
358). Slovenska literatura v Italiji se je v povojnem času še naprej nagibala k
literariziranju narodne identitete, kajti »osebna in skupnostna ogroženost
je bila v tem prostoru preveč resna, da bi slovenski književnosti dopušča-
la notranjo razpuščenost« (prav tam, 360). Premik oddaljevanja od močne
osredotočenosti na narodno tematiko je bil izrazitejši pri mlajši generaci-
ji piscev, ki jih »ni neposredno obremenjevala izkušnja s fašizmom« (Kacin
Wohinz in Pirjevec 2000, 162), vendar so se ti do 80. let bolj ali manj za-
drževali pri kratkih pripovednih oblikah. V Beneški Sloveniji in Kanalski
dolini so v povojnem času italijanske oblasti nadaljevale s sovražno poli-
tiko do slovenstva. Kljub neugodnim razmeram pa je tudi na teh območjih
postopoma prišlo do pojavitve lokalnega založništva in tiska v slovenskem
jeziku. Tamkajšnja slovenska literatura, ki se je šele tedaj sekularizirala in
pluralizirala, je ostala vezana predvsem na pesništvo in dramatiko. Le red-
ki ustvarjalci so se posvetili pripovedni prozi, še redkeje pa so se odloča-
li za roman.1
1 Omenjena težnja se je nadaljevala tudi med letoma 1991 in 2016, ko ni izšel noben
slovenski roman, ki bi ga napisal Slovenec z Videmskega.
43
potrdila slovensko oz. jugoslovansko in italijansko mejo. Novonastala ju-
goslovanska država je »manjšino ignorirala […] [in] jo […] prepustila uso-
di, kakršno ji je namenila fašistična Italija« (Kacin Wohinz in Pirjevec
2000, 36).
Italijanski nacionalizem je izhajal iz ideje, da »fašizem in vse, kar ga ob-
daja, pomeni pristno italijanstvo, […] kar pa je tuje svetu fašističnih vred-
not, pomeni nasprotje domoljubja in prevratništvo« (Ara in Magris 2001,
149), zaradi česar je poskušal vsiliti monokulturnost in odpraviti vsakršno
obliko slovenstva. Slovenski tisk je bil pod nadzorom, cenzuriran in s pred-
pisi omejen »na religiozno, strokovno in glasbeno vsebino, brez političnih
ali nacionalnih vsebin« (Kacin Wohinz in Pirjevec 2000, 60), dejansko pa je
slovenska literatura v Italiji prav tedaj še bolj poglobila potrebo po obravna-
vanju narodnoidentitetnih vprašanj. Skoznjo se je odvijal boj piscev zoper
cenzuro ter fašizem, ob čemer so se nazorske razlike brisale v prid narod-
nim interesom (Košuta 1997, 95).
Po letu 1945, s koncem 2. svetovne vojne, ni prišlo do prekinitve nar-
odnega boja med Slovenci in Italijani, temveč se je ta nadaljeval na prikri-
ti ravni. Kljub temu se je v 50. letih slovenska književnost v Italiji odločne-
je razcvetela. Obnovile so se vse literarne zvrsti, še posebej pa se je razvila
proza in v njej roman, »[n]jena najvidnejša avtorja, danes že klasika sodo-
bne tržaške proze, sta [bila] Boris Pahor in Alojz Rebula« (Pirjevec 2011,
358). Slovenska literatura v Italiji se je v povojnem času še naprej nagibala k
literariziranju narodne identitete, kajti »osebna in skupnostna ogroženost
je bila v tem prostoru preveč resna, da bi slovenski književnosti dopušča-
la notranjo razpuščenost« (prav tam, 360). Premik oddaljevanja od močne
osredotočenosti na narodno tematiko je bil izrazitejši pri mlajši generaci-
ji piscev, ki jih »ni neposredno obremenjevala izkušnja s fašizmom« (Kacin
Wohinz in Pirjevec 2000, 162), vendar so se ti do 80. let bolj ali manj za-
drževali pri kratkih pripovednih oblikah. V Beneški Sloveniji in Kanalski
dolini so v povojnem času italijanske oblasti nadaljevale s sovražno poli-
tiko do slovenstva. Kljub neugodnim razmeram pa je tudi na teh območjih
postopoma prišlo do pojavitve lokalnega založništva in tiska v slovenskem
jeziku. Tamkajšnja slovenska literatura, ki se je šele tedaj sekularizirala in
pluralizirala, je ostala vezana predvsem na pesništvo in dramatiko. Le red-
ki ustvarjalci so se posvetili pripovedni prozi, še redkeje pa so se odloča-
li za roman.1
1 Omenjena težnja se je nadaljevala tudi med letoma 1991 in 2016, ko ni izšel noben
slovenski roman, ki bi ga napisal Slovenec z Videmskega.
43
