Page 46 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 46
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
Narodna in druge identitete v slovenskem romanu v Italiji
po osamosvojitvi Slovenije
Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 se je za Slovence v matici z uresni-
čenjem sna o slovenski državi dokončno potrdila narodna identiteta. Za
Slovence v Italiji pa osamosvojitev Slovenije ni pomenila razrešitve naro-
dnega vprašanja, ki se jim je ob tem zastavilo »v novi luči, in to tako v od-
nosu do samih sebe kot do drugih« (Mermolja 1998, 111). Res je, da je bil leta
2001 po štiridesetih letih pogajanj sprejet zaščitni zakon, ki se je pridružil
vrsti drugih starejših zakonov, namenjenih zaščiti slovenske skupnosti v
Italiji, vendar nedosledno udejanjanje tega ni niti zdaleč zadostilo dolgole-
tnim pričakovanjem. Leta 2004 je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, leta
2007 v schengensko območje, vendar se je kmalu izkazalo, da kljub admi-
nistrativno-političnim ukrepom nekdanje »delitve puščajo sled v mental-
nih zemljevidih Evropejcev in Evropejk« (Vidmar Horvat 2009, 159).
Potem ko je bila narodna identiteta dolgo časa osišče slovenskega ro-
mana v Italiji, je v času med letoma 1991 in 2016 prišlo do generacijske difer-
enciacije. V tem obdobju je v Italiji nastalo 48 slovenskih romanov 15 avtor-
jev. Romanopisci so: Boris Pahor (1913), Alojz Rebula (1924), Bojan Pavletič
(1928–2009), Evelina Umek (1939), Irena Žerjal (1940), Sergej Verč (1948–
2015), Marij Čuk (1952), Dušan Jelinčič (1953), Jasna Jurečič (1955–2014),
Marko Sosič (1958), Igor Škamperle (1962), Vilma Purič (1966), Matjaž
Klemše (1978), Vinko Bandelj (1987) in Erik Sancin (1981).
Omenjene avtorje lahko razvrstimo v tri skupine glede na odnos do
narodne in drugih identitet, ki se kaže skozi njihove romane (slednje se v
veliki meri prekriva z njihovo generacijsko pripadnostjo):
- 1. generacija avtorjev, rojenih med 1910 in 1945 – ohranjanje
vezanosti na narodno identiteto,
- 2. generacija avtorjev, rojenih med 1946 in 1965 – razpetost med
narodno in druge identitete,
- 3. generacija avtorjev, rojenih med 1966 in 1990 – zanimanje za
identiteto v smislu iskanja lastnega jaza.
Generacija avtorjev 1910–1945 in ohranjanje vezanosti
na temo narodne identitete
Z razvrstitvijo sodobnih slovenskih romanov v Italiji glede na leto rojstva
romanopiscev se izkaže, da od 24 sodobnih romanov 7 romanov večidel
starejših avtorjev, ki so osebno doživeli zatiranje slovenstva, ostaja veza-
44
Narodna in druge identitete v slovenskem romanu v Italiji
po osamosvojitvi Slovenije
Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 se je za Slovence v matici z uresni-
čenjem sna o slovenski državi dokončno potrdila narodna identiteta. Za
Slovence v Italiji pa osamosvojitev Slovenije ni pomenila razrešitve naro-
dnega vprašanja, ki se jim je ob tem zastavilo »v novi luči, in to tako v od-
nosu do samih sebe kot do drugih« (Mermolja 1998, 111). Res je, da je bil leta
2001 po štiridesetih letih pogajanj sprejet zaščitni zakon, ki se je pridružil
vrsti drugih starejših zakonov, namenjenih zaščiti slovenske skupnosti v
Italiji, vendar nedosledno udejanjanje tega ni niti zdaleč zadostilo dolgole-
tnim pričakovanjem. Leta 2004 je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, leta
2007 v schengensko območje, vendar se je kmalu izkazalo, da kljub admi-
nistrativno-političnim ukrepom nekdanje »delitve puščajo sled v mental-
nih zemljevidih Evropejcev in Evropejk« (Vidmar Horvat 2009, 159).
Potem ko je bila narodna identiteta dolgo časa osišče slovenskega ro-
mana v Italiji, je v času med letoma 1991 in 2016 prišlo do generacijske difer-
enciacije. V tem obdobju je v Italiji nastalo 48 slovenskih romanov 15 avtor-
jev. Romanopisci so: Boris Pahor (1913), Alojz Rebula (1924), Bojan Pavletič
(1928–2009), Evelina Umek (1939), Irena Žerjal (1940), Sergej Verč (1948–
2015), Marij Čuk (1952), Dušan Jelinčič (1953), Jasna Jurečič (1955–2014),
Marko Sosič (1958), Igor Škamperle (1962), Vilma Purič (1966), Matjaž
Klemše (1978), Vinko Bandelj (1987) in Erik Sancin (1981).
Omenjene avtorje lahko razvrstimo v tri skupine glede na odnos do
narodne in drugih identitet, ki se kaže skozi njihove romane (slednje se v
veliki meri prekriva z njihovo generacijsko pripadnostjo):
- 1. generacija avtorjev, rojenih med 1910 in 1945 – ohranjanje
vezanosti na narodno identiteto,
- 2. generacija avtorjev, rojenih med 1946 in 1965 – razpetost med
narodno in druge identitete,
- 3. generacija avtorjev, rojenih med 1966 in 1990 – zanimanje za
identiteto v smislu iskanja lastnega jaza.
Generacija avtorjev 1910–1945 in ohranjanje vezanosti
na temo narodne identitete
Z razvrstitvijo sodobnih slovenskih romanov v Italiji glede na leto rojstva
romanopiscev se izkaže, da od 24 sodobnih romanov 7 romanov večidel
starejših avtorjev, ki so osebno doživeli zatiranje slovenstva, ostaja veza-
44
