Page 47 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 47
med vključevanjem in izključevanjem – vpr ašanje identitete v sodobnem...
nih na temo narodne identitete. Med omenjene avtorje sodijo Boris Pahor
(1913), Alojz Rebula (1924), Bojan Pavletič (1928–2010), Evelina Umek (1939)
in Irena Žerjal (1940). Narodno identiteto pogosto postavljajo v središče
svojih pripovedi. Posvečajo se ji neposredno in poglobljeno. Posebnost te
skupine sta romana Marija Čuka (1952), Pena majskega vala (1998) in Molk
koloradskih hroščev (2016), ter roman Vilme Purič (1966), Burjin čas (2009),
pripadnikov srednje in najmlajše generacije, v katerih je narodna identiteta
prav tako poglavitnega pomena.
Za romane te vrste je značilno, da je narodna identiteta predstavlje-
na kot izjemno zavezujoča in pomembna. Kot zapiše Boris Pahor v romanu
Zgodba o reki, kripti in dvorljivem golobu (2003), je to »dragocena vred-
nota« (Pahor 2003, 216), »precej zanesljivo poroštvo za prihodnost« (prav
tam). Narodno identiteto običajno spremlja vrednota človeškosti, ostale
vrednote, kot so zasebnost (ljubezensko in družinsko življenje) ter politične
ideologije, pa so ji izrazito podrejene. Literarni liki zavračajo politično
ideološko razdvojenost, zaradi katere je narod oškodovan. Osredotočanje
na ideološka razhajanja je, kot ugotavlja Pahorjev protagonist in alter ego
Igor Sevken, »‘za skupnost, ki živi [...] v tuji državi, avtolezionizem’« (prav
tam, 224). Liki svoje zasebne izbire pogojujejo z razlogi, povezanimi z naro
dom, ali pa dajejo narodu prednost pred temi. Tako na primer v romanu
Irene Žerjal Magnetofonski trak (1994) Demon, Slovenec v emigraciji, našte-
va Slovenki iz Italije, Nataši, eni od mnogih protagonistk romana, med
pomembnimi stvarmi, ki ju združujejo, tudi narodnost: »‘Sva istega oku-
sa, iste narodnosti, istih čustev’« (Žerjal 1994, 70). V romanu Vilme Purič
Burjin čas pa se protagonistka, Slovenka Brina, v 2. svetovni vojni odreče
ljubezni do Italijana, saj se ta znajde na strani fašizma, ona pa sodeluje s
partizani.
Za omenjene avtorje je značilno, da k vprašanju narodnosti pristopa-
jo tako, da se osredotočajo na opredeljevanje pozitivnih in negativnih nar-
odnih identitet. Pozitivna narodna identiteta je praviloma zanje tista, ki je
v določeni meri vrojena in vgrajena v posameznika mimo njegove volje in
zavesti, je nespremenljiva in nenadomestljiva, posameznik pa mora poskr-
beti, da ostaja jasno definirana in ekskluzivna. Pri prikazovanju takšne
narodne identitete so avtorji izrazito slovenocentrični, pri čemer je slov-
enstvo ubesedeno kot narodnost, ki zahteva veliko žrtvovanja, borbe, tru-
da, trpljenja in odpovedovanja, kar ji obenem podeljuje privilegiran, čast-
45
nih na temo narodne identitete. Med omenjene avtorje sodijo Boris Pahor
(1913), Alojz Rebula (1924), Bojan Pavletič (1928–2010), Evelina Umek (1939)
in Irena Žerjal (1940). Narodno identiteto pogosto postavljajo v središče
svojih pripovedi. Posvečajo se ji neposredno in poglobljeno. Posebnost te
skupine sta romana Marija Čuka (1952), Pena majskega vala (1998) in Molk
koloradskih hroščev (2016), ter roman Vilme Purič (1966), Burjin čas (2009),
pripadnikov srednje in najmlajše generacije, v katerih je narodna identiteta
prav tako poglavitnega pomena.
Za romane te vrste je značilno, da je narodna identiteta predstavlje-
na kot izjemno zavezujoča in pomembna. Kot zapiše Boris Pahor v romanu
Zgodba o reki, kripti in dvorljivem golobu (2003), je to »dragocena vred-
nota« (Pahor 2003, 216), »precej zanesljivo poroštvo za prihodnost« (prav
tam). Narodno identiteto običajno spremlja vrednota človeškosti, ostale
vrednote, kot so zasebnost (ljubezensko in družinsko življenje) ter politične
ideologije, pa so ji izrazito podrejene. Literarni liki zavračajo politično
ideološko razdvojenost, zaradi katere je narod oškodovan. Osredotočanje
na ideološka razhajanja je, kot ugotavlja Pahorjev protagonist in alter ego
Igor Sevken, »‘za skupnost, ki živi [...] v tuji državi, avtolezionizem’« (prav
tam, 224). Liki svoje zasebne izbire pogojujejo z razlogi, povezanimi z naro
dom, ali pa dajejo narodu prednost pred temi. Tako na primer v romanu
Irene Žerjal Magnetofonski trak (1994) Demon, Slovenec v emigraciji, našte-
va Slovenki iz Italije, Nataši, eni od mnogih protagonistk romana, med
pomembnimi stvarmi, ki ju združujejo, tudi narodnost: »‘Sva istega oku-
sa, iste narodnosti, istih čustev’« (Žerjal 1994, 70). V romanu Vilme Purič
Burjin čas pa se protagonistka, Slovenka Brina, v 2. svetovni vojni odreče
ljubezni do Italijana, saj se ta znajde na strani fašizma, ona pa sodeluje s
partizani.
Za omenjene avtorje je značilno, da k vprašanju narodnosti pristopa-
jo tako, da se osredotočajo na opredeljevanje pozitivnih in negativnih nar-
odnih identitet. Pozitivna narodna identiteta je praviloma zanje tista, ki je
v določeni meri vrojena in vgrajena v posameznika mimo njegove volje in
zavesti, je nespremenljiva in nenadomestljiva, posameznik pa mora poskr-
beti, da ostaja jasno definirana in ekskluzivna. Pri prikazovanju takšne
narodne identitete so avtorji izrazito slovenocentrični, pri čemer je slov-
enstvo ubesedeno kot narodnost, ki zahteva veliko žrtvovanja, borbe, tru-
da, trpljenja in odpovedovanja, kar ji obenem podeljuje privilegiran, čast-
45
