Page 50 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 50
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
nost vzgaja bolj v javno poveličevanje narodnosti, torej v igrani videz, kot
pa v iskreno čutenje.
V edinem romanu Jasne Jurečič Prerokuj mi še enkrat (2008) je pred-
njačenje zasebnosti pred narodnostjo najbolj razvidno iz dejstva, da se v
njem protagonistka, Slovenka iz Italije, poroči z Italijanom, ne da bi se ozi-
rala na zlobno opravljivost slovenskih sovaščanov, ki za njenim hrbtom
govorijo: »S Taljanom se je spečala, sn znala jest, ni moglo končat drugače
[…]! Kaku, kaku da ne znaš, znajo vsi!« (Jurečič 2008, 28). Intimni odnosi
so zatočišče pred svetom, ki se na podlagi spolnih, socialnih, ideoloških in
drugih delitev drobi na ločene mikroskupnosti.
Nadvlada in moč narodne identitete je ošibljena na povsem svo-
jevrsten način v romaneskni trilogiji Marka Sosiča, in sicer z ubiranjem
specifičnih prvoosebnih pripovednih perspektiv oz. nezanesljivega pripov-
edovalca (prim. Harlamov, 2010). V Balerini, balerini (1997) pokaže na kon-
struiranost narodnosti in relativnost njene vrednosti prek pripovedne per-
spektive duševno zaostale protagonistke. V romanu Tito, amor mijo (2005)
preko perspektive desetletnega dečka prikaže željo mlajših generacij, da bi
svobodneje živele vezanost in odgovornost do narodne identitete, ne da bi
jo povsem izničile. V romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (2012) je
želja po oddaljitvi od narodnega v prid drugim vrednotam radikalizira-
na v pogledu psihično motenega protagonista, profesorja naravoslovja
Ivana Slokarja. Protagonist obsoja očeta, ker ta narodno identiteto vztrajno
postavlja pred empatijo do bližnjega, potrebnega pomoči. Ivanov odpor do
očetovega ravnanja sproži v njem nestrpnost do vsakogar, ki pripisuje ve-
lik pomen slovenstvu.
Preobrnjeno lestvico vrednot vključi tudi Igor Škamperle v svoja dva
romana, Sneg na zlati veji (1992) in Kraljeva hči (1997). Bolj kot vprašanje
naroda se njegovim protagonistom zdi potrebno »[m]oralno prenoviti svet.
To je tisto, kar bi morala Evropa že zdavnaj storiti, pa tega ni znala ali ni ho-
tela« (Škamperle 2002, 281), kajti sodobni čas ne pozna idealov, »[m]oder-
na Evropa, to se pravi svet, v katerem živimo, temelji na bančnem sistemu«
(prav tam, 41).
Predstavljeni avtorji ob znižanju vrednosti narodne identitete v ko-
rist drugim vrednotam prikažejo tudi raznolikost in pluralnost sodobnih
odnosov do naroda, ki nemalokrat stopajo v medsebojno kontradikcijo,
ko se na eni strani ljudje identificirajo vse pogosteje z narodu nadrejenimi
identitetami, na drugi pa se ohranjajo pri življenju narodno zaprte, v neka-
terih primerih celo neonacistično usmerjene skupnosti. Problem, ki jih v
48
nost vzgaja bolj v javno poveličevanje narodnosti, torej v igrani videz, kot
pa v iskreno čutenje.
V edinem romanu Jasne Jurečič Prerokuj mi še enkrat (2008) je pred-
njačenje zasebnosti pred narodnostjo najbolj razvidno iz dejstva, da se v
njem protagonistka, Slovenka iz Italije, poroči z Italijanom, ne da bi se ozi-
rala na zlobno opravljivost slovenskih sovaščanov, ki za njenim hrbtom
govorijo: »S Taljanom se je spečala, sn znala jest, ni moglo končat drugače
[…]! Kaku, kaku da ne znaš, znajo vsi!« (Jurečič 2008, 28). Intimni odnosi
so zatočišče pred svetom, ki se na podlagi spolnih, socialnih, ideoloških in
drugih delitev drobi na ločene mikroskupnosti.
Nadvlada in moč narodne identitete je ošibljena na povsem svo-
jevrsten način v romaneskni trilogiji Marka Sosiča, in sicer z ubiranjem
specifičnih prvoosebnih pripovednih perspektiv oz. nezanesljivega pripov-
edovalca (prim. Harlamov, 2010). V Balerini, balerini (1997) pokaže na kon-
struiranost narodnosti in relativnost njene vrednosti prek pripovedne per-
spektive duševno zaostale protagonistke. V romanu Tito, amor mijo (2005)
preko perspektive desetletnega dečka prikaže željo mlajših generacij, da bi
svobodneje živele vezanost in odgovornost do narodne identitete, ne da bi
jo povsem izničile. V romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (2012) je
želja po oddaljitvi od narodnega v prid drugim vrednotam radikalizira-
na v pogledu psihično motenega protagonista, profesorja naravoslovja
Ivana Slokarja. Protagonist obsoja očeta, ker ta narodno identiteto vztrajno
postavlja pred empatijo do bližnjega, potrebnega pomoči. Ivanov odpor do
očetovega ravnanja sproži v njem nestrpnost do vsakogar, ki pripisuje ve-
lik pomen slovenstvu.
Preobrnjeno lestvico vrednot vključi tudi Igor Škamperle v svoja dva
romana, Sneg na zlati veji (1992) in Kraljeva hči (1997). Bolj kot vprašanje
naroda se njegovim protagonistom zdi potrebno »[m]oralno prenoviti svet.
To je tisto, kar bi morala Evropa že zdavnaj storiti, pa tega ni znala ali ni ho-
tela« (Škamperle 2002, 281), kajti sodobni čas ne pozna idealov, »[m]oder-
na Evropa, to se pravi svet, v katerem živimo, temelji na bančnem sistemu«
(prav tam, 41).
Predstavljeni avtorji ob znižanju vrednosti narodne identitete v ko-
rist drugim vrednotam prikažejo tudi raznolikost in pluralnost sodobnih
odnosov do naroda, ki nemalokrat stopajo v medsebojno kontradikcijo,
ko se na eni strani ljudje identificirajo vse pogosteje z narodu nadrejenimi
identitetami, na drugi pa se ohranjajo pri življenju narodno zaprte, v neka-
terih primerih celo neonacistično usmerjene skupnosti. Problem, ki jih v
48
