Page 97 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 97
pesniška samorefleksija v poeziji primoža čučnika
Poezija – družba
V prvencu si pesniški subjekt – ustvarjalec – zada za nalogo biti popiso-
valec, vendar v tej zbirki prednjačijo motivi in podobe iz narave, subjekto-
vo intimno odzivanje nanje ter osebne čustvene prelomnice. V naslednjih
dveh zbirkah se njegov fokus usmeri tudi v družbeno stanje.18 Posreduje
kritičen pogled na sočasno potrošniško družbo, v kateri so v prednosti gla-
snejši in slepo lojalni oblastnim strukturam in tradicionalnim avtoritetam,
ki narekujejo življenja ljudem in jim odrekajo svobodo misli. Pesniški su-
bjekt razmišlja, da bi se lahko tudi sam skril v množico, saj si ne želi slave in
bi bilo to zanj lažje. Vendar kljub prevladi neumnosti, zanikanju tisočletne
kulture naše civilizacije, uklanjanju množic banalnostim kapitalizma, od-
povedi svobodi sam čuti zavezo, da se upre: »v tvoji nabiti glavi / odmeva-
jo preslišani glasovi« (Zidovi, 8–9, Ritem v rôkah). Vztraja v govorjenju, ker
posoja glas tistim, ki niso slišani. Pesniški subjekt se prepoznava kot nosi-
lec vrednot svobode, neodvisnega mišljenja, neuklanjanja avtoritetam in
materializmu.19
Akordi izpostavljajo problematiko nasilja, ki je vkodirano v ne-nasilje,
gre za dve plati iste pojavnosti, zato se zdi popolna odstranitev nasilja ne-
mogoča. Ker gre za prepletenost, je distanciranje posameznika od sovraštva
neiskreno, dvolično dejanje: »Sovražiš usta, ki sovražijo?« Vprašanje: »Kdo
jo [puško] bo prvi vrgel. / Vojak, pesnik ali derviš.« izgubi svojo vprašalno
funkcijo in postane trditev, ki sugerira neizbirnost, vnaprejšnjo določenost:
»Ne jezik ne molitev ne ustavita, / od zmeraj tu kot eno rasteta / nasilje,
ne-nasilje!« (Puška v koruzi, 53). Pa vendar prevladujoče razpoloženje ni
obup. Poezija ostaja dejanje, ki se upira vdanosti v družbo nasilja, poziva k
neobsojanju in neapatičnosti.
Pesmi, ki poetološko tematiko povezujejo z odzivom na aktualno
družbeno stanje, je v pesniški zbirki Kot dar še več. Pesem Moje hortenzije
(26) je premislek razmerja med jezikom, narodom, vrednotami (svobodo)
in družbeno realnostjo. Lirski subjekt pod vprašaj postavlja koncepte (na
18 Čučnik v esejističnem razmisleku pravi, da se je umetnik zaradi zapletenosti
stvarnosti usmeril v svoj notranji svet in eksperimentiranje z jezikom. Vendar sam
zagovarja »težnjo po razumljivosti in preprostosti« in vztraja, da naj poezija podaja
»celostno človeško doživljanje«, čeprav bi bilo verjeti v neposreden vpliv poezije na
resničnost naivno (2008, 19–22, 28).
19 Pesem Iščemo varuha, kje je (35, Delo in dom) prek intertekstualne navezave na
znan Zajčev verz »Za vse boš plačal« pokaže, da so tisti, ki se ne uklonijo in ostanejo
zvesti svojim vrednotam ter idealom, podvrženi nerazumevanju zbirokratizirane
politično-družbene situacije.
95
Poezija – družba
V prvencu si pesniški subjekt – ustvarjalec – zada za nalogo biti popiso-
valec, vendar v tej zbirki prednjačijo motivi in podobe iz narave, subjekto-
vo intimno odzivanje nanje ter osebne čustvene prelomnice. V naslednjih
dveh zbirkah se njegov fokus usmeri tudi v družbeno stanje.18 Posreduje
kritičen pogled na sočasno potrošniško družbo, v kateri so v prednosti gla-
snejši in slepo lojalni oblastnim strukturam in tradicionalnim avtoritetam,
ki narekujejo življenja ljudem in jim odrekajo svobodo misli. Pesniški su-
bjekt razmišlja, da bi se lahko tudi sam skril v množico, saj si ne želi slave in
bi bilo to zanj lažje. Vendar kljub prevladi neumnosti, zanikanju tisočletne
kulture naše civilizacije, uklanjanju množic banalnostim kapitalizma, od-
povedi svobodi sam čuti zavezo, da se upre: »v tvoji nabiti glavi / odmeva-
jo preslišani glasovi« (Zidovi, 8–9, Ritem v rôkah). Vztraja v govorjenju, ker
posoja glas tistim, ki niso slišani. Pesniški subjekt se prepoznava kot nosi-
lec vrednot svobode, neodvisnega mišljenja, neuklanjanja avtoritetam in
materializmu.19
Akordi izpostavljajo problematiko nasilja, ki je vkodirano v ne-nasilje,
gre za dve plati iste pojavnosti, zato se zdi popolna odstranitev nasilja ne-
mogoča. Ker gre za prepletenost, je distanciranje posameznika od sovraštva
neiskreno, dvolično dejanje: »Sovražiš usta, ki sovražijo?« Vprašanje: »Kdo
jo [puško] bo prvi vrgel. / Vojak, pesnik ali derviš.« izgubi svojo vprašalno
funkcijo in postane trditev, ki sugerira neizbirnost, vnaprejšnjo določenost:
»Ne jezik ne molitev ne ustavita, / od zmeraj tu kot eno rasteta / nasilje,
ne-nasilje!« (Puška v koruzi, 53). Pa vendar prevladujoče razpoloženje ni
obup. Poezija ostaja dejanje, ki se upira vdanosti v družbo nasilja, poziva k
neobsojanju in neapatičnosti.
Pesmi, ki poetološko tematiko povezujejo z odzivom na aktualno
družbeno stanje, je v pesniški zbirki Kot dar še več. Pesem Moje hortenzije
(26) je premislek razmerja med jezikom, narodom, vrednotami (svobodo)
in družbeno realnostjo. Lirski subjekt pod vprašaj postavlja koncepte (na
18 Čučnik v esejističnem razmisleku pravi, da se je umetnik zaradi zapletenosti
stvarnosti usmeril v svoj notranji svet in eksperimentiranje z jezikom. Vendar sam
zagovarja »težnjo po razumljivosti in preprostosti« in vztraja, da naj poezija podaja
»celostno človeško doživljanje«, čeprav bi bilo verjeti v neposreden vpliv poezije na
resničnost naivno (2008, 19–22, 28).
19 Pesem Iščemo varuha, kje je (35, Delo in dom) prek intertekstualne navezave na
znan Zajčev verz »Za vse boš plačal« pokaže, da so tisti, ki se ne uklonijo in ostanejo
zvesti svojim vrednotam ter idealom, podvrženi nerazumevanju zbirokratizirane
politično-družbene situacije.
95
