Page 93 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 93
pesniška samorefleksija v poeziji primoža čučnika
te zmeraj opominjajo, da bo treba umreti« (46). Lirski subjekt se upre
temačnemu eksistencialnemu razpoloženju in modernistični pesniški
tradiciji in za svoje ustvarjanje namesto stalnega premišljanja o neiz-
bežnosti smrti v prizmi sprijaznjenja z neizbežnim izbere življenje v
vsakodnevnih opravkih: »Preveč kaditi, popiti preveč / kave in vse do
konca tragično kramljati s tabo.«
V pesniški zbirki Kot dar je navdihovanje ob cikličnih spremembah
narave, v katerih je vkodirano stalno gibanje, podvrženo ironiji. Pretirano
navdušen opis prebujanja pomladi »nič s pomladjo se ne meri po lepoti«
dobi zvrstno ambivalenten odgovor v grobi banalizaciji »skopneli kupi dre-
ka, znani po svoji grdoti« (Zgodnja pomlad, Hopkins, 14). Odmik od ro-
mantično patetične vzhičenosti nad naravnimi procesi vodi v poudarjan-
je pomena ustvarjalčeve udeleženosti v aktualnih družbenih dogajanjih,
pri čemer ne gre spregledati ironičnega podtona: »Kar razburljivo je bilo /
opazovati demonstrantsko množico […] Od tu bom sigurno odšel / s pol-
nim jezikom podrobnosti«. Z metaforo ptiča, ki »nekako gnezdi v glavi /
leti samo takrat, ko komu poje«, je pesnik opredeljen kot nekdo, ki lahko s
ptičje perspektive (distance) govori o svetu, hkrati pa se z uporabo narek-
ovajev distancira od »'večnih stvari'«, ki jih »čivka«.12 Pesem naj bo razum-
ljiva, tukaj in zdaj (Da zaprem to mapo, 32). Pesniški subjekt podobe črpa
iz avtentičnega življenja slehernikov, njihovemu govoru daje prostor v pe-
smih, s čimer dobijo značilnost večglasnosti. Subjekt se tudi zaveda, da je
del moderne, tehnološke družbe, ki se je korenito (tudi vrednostno) preo-
brazila. Kot ustvarjalec se mora prilagoditi: »opazujem proizvode, vedoč, /
da so jih naredile podobne roke kot moje / in stroji, podobni pisalnim stro-
jem, / računalniki, podobni mojemu«. Pesnik in njegova tradicionalno du-
hovno privilegirana dejavnost postaneta del kapitalistične družbe: »Če sta
mi bila, v kakršni koli meri, dana duša in talent, o tem ne vem ničesar. […]
Tako si mislim, ko se nasmiham / izza pulta svoje prodajalne« (Trgovina, 54)
in »razumem, da sem tudi sam obrtnik« (Dobra zgradba, 56). Talent, izbra-
nost v novem kontekstu nista več pomembna. Pisanje se ne odvija več le v
»sferi sanj«, ampak tudi na računalniku – z rokami, ki delajo tudi vsa dru-
ga bolj ali manj praktična opravila.
12 Podoben učinek ima koncept dvojnika v Dveh zimah, ki subjektu omogoča distanco
in avtorefleksivno introspekcijo: »Dvojnik, si samo privid jezika, / sestavljen le zato,
da se učim / pomena besed?« (Dvojnik, 19).
91
te zmeraj opominjajo, da bo treba umreti« (46). Lirski subjekt se upre
temačnemu eksistencialnemu razpoloženju in modernistični pesniški
tradiciji in za svoje ustvarjanje namesto stalnega premišljanja o neiz-
bežnosti smrti v prizmi sprijaznjenja z neizbežnim izbere življenje v
vsakodnevnih opravkih: »Preveč kaditi, popiti preveč / kave in vse do
konca tragično kramljati s tabo.«
V pesniški zbirki Kot dar je navdihovanje ob cikličnih spremembah
narave, v katerih je vkodirano stalno gibanje, podvrženo ironiji. Pretirano
navdušen opis prebujanja pomladi »nič s pomladjo se ne meri po lepoti«
dobi zvrstno ambivalenten odgovor v grobi banalizaciji »skopneli kupi dre-
ka, znani po svoji grdoti« (Zgodnja pomlad, Hopkins, 14). Odmik od ro-
mantično patetične vzhičenosti nad naravnimi procesi vodi v poudarjan-
je pomena ustvarjalčeve udeleženosti v aktualnih družbenih dogajanjih,
pri čemer ne gre spregledati ironičnega podtona: »Kar razburljivo je bilo /
opazovati demonstrantsko množico […] Od tu bom sigurno odšel / s pol-
nim jezikom podrobnosti«. Z metaforo ptiča, ki »nekako gnezdi v glavi /
leti samo takrat, ko komu poje«, je pesnik opredeljen kot nekdo, ki lahko s
ptičje perspektive (distance) govori o svetu, hkrati pa se z uporabo narek-
ovajev distancira od »'večnih stvari'«, ki jih »čivka«.12 Pesem naj bo razum-
ljiva, tukaj in zdaj (Da zaprem to mapo, 32). Pesniški subjekt podobe črpa
iz avtentičnega življenja slehernikov, njihovemu govoru daje prostor v pe-
smih, s čimer dobijo značilnost večglasnosti. Subjekt se tudi zaveda, da je
del moderne, tehnološke družbe, ki se je korenito (tudi vrednostno) preo-
brazila. Kot ustvarjalec se mora prilagoditi: »opazujem proizvode, vedoč, /
da so jih naredile podobne roke kot moje / in stroji, podobni pisalnim stro-
jem, / računalniki, podobni mojemu«. Pesnik in njegova tradicionalno du-
hovno privilegirana dejavnost postaneta del kapitalistične družbe: »Če sta
mi bila, v kakršni koli meri, dana duša in talent, o tem ne vem ničesar. […]
Tako si mislim, ko se nasmiham / izza pulta svoje prodajalne« (Trgovina, 54)
in »razumem, da sem tudi sam obrtnik« (Dobra zgradba, 56). Talent, izbra-
nost v novem kontekstu nista več pomembna. Pisanje se ne odvija več le v
»sferi sanj«, ampak tudi na računalniku – z rokami, ki delajo tudi vsa dru-
ga bolj ali manj praktična opravila.
12 Podoben učinek ima koncept dvojnika v Dveh zimah, ki subjektu omogoča distanco
in avtorefleksivno introspekcijo: »Dvojnik, si samo privid jezika, / sestavljen le zato,
da se učim / pomena besed?« (Dvojnik, 19).
91
