Page 95 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 95
pesniška samorefleksija v poeziji primoža čučnika
poziciji: »In še to kar pravi Miłosz: Who serves best doesn't always under-
stand.« in »Največ pesmi ne razumem. […] Samo iz ljubezni je možna pe-
sem« (Pismo, 27). Citat potrjuje stališče, da je pesem diskurz, v katerem ni
možno in niti ne nujno popolno razumevanje. Pomembno za pesniško ust-
varjanje pa je, da izhaja iz odnosa do drugega, do sveta. S poezijo perujs-
kega pesnika Valleja se pred lirskim subjektom razprejo nianse trpečega
občutenja sveta, zato si zanje dovoli odpreti tudi svoje ustvarjanje: »Kadar
koli srečam Valleja, se skorja mojega / pisanja vrne v zibelko, tisto na-
jveč, kar sem preživel […] in vrne se moja patetična žalost«. Vrnitev k iz-
voru, h koreninam razpre eksistencialno tesnobo zavedanja končnosti, v
risu katere je ujeto tudi ustvarjalno dejanje: »potem / lahko razumem, kaj
pomeni poznati konec, // vseskoz pisati v senci točnega sla« (Srečanje, 9).
Vzporednost eksistencialne pretresenosti in razsežnosti dilem ustvarjan-
ja je izražena tudi v pesmi Edvardu Kocbeku: »Vedno začenjamo / znova.
Samo jecljamo še« (77).
Pesniški subjekt najde identifikacijo glede razumevanja postop-
ka pisanja kot truda v intertekstualnem navezovanju na Jesihove verze iz
zbirke Soneti, ko pravi, »da si ves preljubi dan grizem nohte / in se mučim
z eno samo vrstico« (Musica vulgaris, 60, Akordi). Tudi Jesihov pesniški
subjekt izpoveduje pomanjkanje navdiha in ustvarjalni mrk, obe pesmi pa
prežema blaga humorna ironija, ki preizprašuje možnosti poiskati in poi-
menovati vir poetičnega navdiha ter potrjuje, da je pesniški postopek ved-
no tudi trdo delo in interakcija z drugim in drugimi besedili.
Srečevanje Čučnikove poezije z ameriško megalomanskostjo in
občutje bližine s poljsko poezijo zasledimo v pesmi Amerika (10, Ritem v
rôkah): »Amerika, / pol toliko mi nisi dala kot daješ poljskim pesnikom.«
Eksplicitno je tematiziran intenziven odnos med pesniškim subjektom in
vsem, kar se ga je dotaknilo v Ameriki, vendar ostaja samozavesten v svo-
ji poziciji, zavedajoč se, da so odnosi vedno dvosmerni: »Nisi mi dala veliko
in še to ti vračam.«
Intertekstualno sklicevanje na O'Haro, izpostavljeno že v povezavi z
literarno polemiko Zakaj nisem filozof, je tudi pesem Hotel Transilvanija
(Nova okna), kar kaže že istoimenski naslov. Čučnik prek navezovanja –
odgovarjanja – na O'Harovo pesem, ki ima obliko dialoga prvoosebnega
pesniškega subjekta z drugoosebnim »you«, tematizira medbesedilno pov-
ezanost množinskega subjekta z drugimi besedili: »česar se spomnimo, ko
smo / bili starejši ali mlajši, […] bilo je črnilo / mračnih črk, nismo vede-
li, ali sanjamo« (63). Znotraj medbesedilnega dialoga, »v katerem je izbi-
93
poziciji: »In še to kar pravi Miłosz: Who serves best doesn't always under-
stand.« in »Največ pesmi ne razumem. […] Samo iz ljubezni je možna pe-
sem« (Pismo, 27). Citat potrjuje stališče, da je pesem diskurz, v katerem ni
možno in niti ne nujno popolno razumevanje. Pomembno za pesniško ust-
varjanje pa je, da izhaja iz odnosa do drugega, do sveta. S poezijo perujs-
kega pesnika Valleja se pred lirskim subjektom razprejo nianse trpečega
občutenja sveta, zato si zanje dovoli odpreti tudi svoje ustvarjanje: »Kadar
koli srečam Valleja, se skorja mojega / pisanja vrne v zibelko, tisto na-
jveč, kar sem preživel […] in vrne se moja patetična žalost«. Vrnitev k iz-
voru, h koreninam razpre eksistencialno tesnobo zavedanja končnosti, v
risu katere je ujeto tudi ustvarjalno dejanje: »potem / lahko razumem, kaj
pomeni poznati konec, // vseskoz pisati v senci točnega sla« (Srečanje, 9).
Vzporednost eksistencialne pretresenosti in razsežnosti dilem ustvarjan-
ja je izražena tudi v pesmi Edvardu Kocbeku: »Vedno začenjamo / znova.
Samo jecljamo še« (77).
Pesniški subjekt najde identifikacijo glede razumevanja postop-
ka pisanja kot truda v intertekstualnem navezovanju na Jesihove verze iz
zbirke Soneti, ko pravi, »da si ves preljubi dan grizem nohte / in se mučim
z eno samo vrstico« (Musica vulgaris, 60, Akordi). Tudi Jesihov pesniški
subjekt izpoveduje pomanjkanje navdiha in ustvarjalni mrk, obe pesmi pa
prežema blaga humorna ironija, ki preizprašuje možnosti poiskati in poi-
menovati vir poetičnega navdiha ter potrjuje, da je pesniški postopek ved-
no tudi trdo delo in interakcija z drugim in drugimi besedili.
Srečevanje Čučnikove poezije z ameriško megalomanskostjo in
občutje bližine s poljsko poezijo zasledimo v pesmi Amerika (10, Ritem v
rôkah): »Amerika, / pol toliko mi nisi dala kot daješ poljskim pesnikom.«
Eksplicitno je tematiziran intenziven odnos med pesniškim subjektom in
vsem, kar se ga je dotaknilo v Ameriki, vendar ostaja samozavesten v svo-
ji poziciji, zavedajoč se, da so odnosi vedno dvosmerni: »Nisi mi dala veliko
in še to ti vračam.«
Intertekstualno sklicevanje na O'Haro, izpostavljeno že v povezavi z
literarno polemiko Zakaj nisem filozof, je tudi pesem Hotel Transilvanija
(Nova okna), kar kaže že istoimenski naslov. Čučnik prek navezovanja –
odgovarjanja – na O'Harovo pesem, ki ima obliko dialoga prvoosebnega
pesniškega subjekta z drugoosebnim »you«, tematizira medbesedilno pov-
ezanost množinskega subjekta z drugimi besedili: »česar se spomnimo, ko
smo / bili starejši ali mlajši, […] bilo je črnilo / mračnih črk, nismo vede-
li, ali sanjamo« (63). Znotraj medbesedilnega dialoga, »v katerem je izbi-
93
