Page 98 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 98
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
primer narod, tudi jezik kot »skupno zadevo«), ki so zgolj konstrukti, ob-
likovani skozi zgodovino, in ki jim brez premisleka verjamemo: »Narod je
univerzalna množica posameznikov […] Ali pa je to nacija. Ali pa je to drža-
va.« Kritična ost je usmerjena proti vzorcem mišljenja, ki nam jih vsiljuje-
jo drugi, naši naivnosti in nasedanju konstruktom oblikovalcev splošnega
javnega mnenja: »Kaj govorim, to je obdobje novega optimizma.« Osrednji
tok ironično intonirane refleksije pa v slogu refrenskega odpeva prekinja
naslovna podoba hortenzij: »Vsak pri sebi ve, kaj so njegove hortenzije. […]
Lep jezik zagatno zaliva […] moje hortenzije.« Hortenzije lahko predstav-
ljajo ideal, smisel človekovega življenja. »Hortenzije« pesniškega subjekta
ostajajo povezane z jezikom in možnostjo estetskega jezikovnega izraza.20
V ciklu Zamisel reda v zapuščeni kitajski restavraciji (Kot dar) avtoref-
erencialno ozaveščanje povoda za pisanje izpostavlja aktualno problema-
tiko: »Tole sem začel pisati iz usmiljenja […] Kot strela z jasnega sem pomis-
lil / na družine priseljencev.« (67) Pesnik poskuša s svojim ustvarjanjem
vzpostaviti red, ki ga ni in za katerega se zaveda, da bo mogoč le na ravni lit-
erarnega. Gre le za »zamisel«, zato »[t]a red moraš zaključiti / z nasmeškom,
in to je več, kot lahko / jeziki povejo« (75).
Zaključek
S samorefleksivnimi podobami se pesnik skladno z novimi okoliščinami
samopozicionira v literarnem sistemu – v krogu sodobnikov in tradicije –
in s preizpraševanjem smisla in pomena poezije samoutemeljuje pesniško
ustvarjanje v sodobni družbi.
Avtotematske podobe razkrivajo, da poezija ostaja za subjekt neulov-
ljiva v smislu enoznačne definicije, vendar pa subjekt spreminja do skra-
jnosti in mu omogoči posebno spoznanje resnice, srečanje s svetom in s
samim sabo. Kljub temu da subjekt odkriva tudi omejitve jezika in poezi-
je, ne dopušča dvoma v smisel njenega obstoja. Poezija je nekaj stvarnega,
20 Refleksija o jeziku je prisotna na več mestih. Pesnik se zaveda odvisnosti pesniškega
ustvarjanja od jezika: »Pesmi so iz besed« (19 : 47, 70, Ritem v rôkah). Subjekt
utemeljuje sebe in svet prek jezika, določen je z njim, saj mu omogoča stik s svetom
oziroma prek njega svet dojema in hkrati tvori. Kasneje jezik postavi na prvo mesto,
izstopa tendenca po jeziku, ki bi bil neodvisen od subjekta in bi lahko govoril čez
subjektovo posameznost. Osvobojen jezik je nosilec resnice. Ima pa tudi omejitve –
ne more poimenovati in s tem utemeljiti transcendence: »In beseda Bog se vzdiguje
v nekaj, / kar v resnici je, ampak ne morejo je izgovoriti / usta« (Hvala za sonce, 58,
Nova okna). Kljub temu pa vera v besedo – poezijo – ostane neomajna: »Kar koli se
zgodi, imaš besedo« (Pozna pomlad, 16, Kot dar).
96
primer narod, tudi jezik kot »skupno zadevo«), ki so zgolj konstrukti, ob-
likovani skozi zgodovino, in ki jim brez premisleka verjamemo: »Narod je
univerzalna množica posameznikov […] Ali pa je to nacija. Ali pa je to drža-
va.« Kritična ost je usmerjena proti vzorcem mišljenja, ki nam jih vsiljuje-
jo drugi, naši naivnosti in nasedanju konstruktom oblikovalcev splošnega
javnega mnenja: »Kaj govorim, to je obdobje novega optimizma.« Osrednji
tok ironično intonirane refleksije pa v slogu refrenskega odpeva prekinja
naslovna podoba hortenzij: »Vsak pri sebi ve, kaj so njegove hortenzije. […]
Lep jezik zagatno zaliva […] moje hortenzije.« Hortenzije lahko predstav-
ljajo ideal, smisel človekovega življenja. »Hortenzije« pesniškega subjekta
ostajajo povezane z jezikom in možnostjo estetskega jezikovnega izraza.20
V ciklu Zamisel reda v zapuščeni kitajski restavraciji (Kot dar) avtoref-
erencialno ozaveščanje povoda za pisanje izpostavlja aktualno problema-
tiko: »Tole sem začel pisati iz usmiljenja […] Kot strela z jasnega sem pomis-
lil / na družine priseljencev.« (67) Pesnik poskuša s svojim ustvarjanjem
vzpostaviti red, ki ga ni in za katerega se zaveda, da bo mogoč le na ravni lit-
erarnega. Gre le za »zamisel«, zato »[t]a red moraš zaključiti / z nasmeškom,
in to je več, kot lahko / jeziki povejo« (75).
Zaključek
S samorefleksivnimi podobami se pesnik skladno z novimi okoliščinami
samopozicionira v literarnem sistemu – v krogu sodobnikov in tradicije –
in s preizpraševanjem smisla in pomena poezije samoutemeljuje pesniško
ustvarjanje v sodobni družbi.
Avtotematske podobe razkrivajo, da poezija ostaja za subjekt neulov-
ljiva v smislu enoznačne definicije, vendar pa subjekt spreminja do skra-
jnosti in mu omogoči posebno spoznanje resnice, srečanje s svetom in s
samim sabo. Kljub temu da subjekt odkriva tudi omejitve jezika in poezi-
je, ne dopušča dvoma v smisel njenega obstoja. Poezija je nekaj stvarnega,
20 Refleksija o jeziku je prisotna na več mestih. Pesnik se zaveda odvisnosti pesniškega
ustvarjanja od jezika: »Pesmi so iz besed« (19 : 47, 70, Ritem v rôkah). Subjekt
utemeljuje sebe in svet prek jezika, določen je z njim, saj mu omogoča stik s svetom
oziroma prek njega svet dojema in hkrati tvori. Kasneje jezik postavi na prvo mesto,
izstopa tendenca po jeziku, ki bi bil neodvisen od subjekta in bi lahko govoril čez
subjektovo posameznost. Osvobojen jezik je nosilec resnice. Ima pa tudi omejitve –
ne more poimenovati in s tem utemeljiti transcendence: »In beseda Bog se vzdiguje
v nekaj, / kar v resnici je, ampak ne morejo je izgovoriti / usta« (Hvala za sonce, 58,
Nova okna). Kljub temu pa vera v besedo – poezijo – ostane neomajna: »Kar koli se
zgodi, imaš besedo« (Pozna pomlad, 16, Kot dar).
96
