Page 92 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 92
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
so relativne. Pesnik poudarja, da igro – poezijo – lahko razume vsak in
da je najboljša (doseže svoj cilj) tedaj, kadar je brezkončna – fingira ali
ciklično ponavljanje ali neomejeno nadaljevanje. V Eseju o ušesu na kon-
cu pesniške zbirke pesnik na kompleksen, pa tudi humoren način opredel-
juje poezijo in neizogibno povezanost lastne osebe s pesniškim ustvarjan-
jem: »Imeti ušesa in posluh, zato da bi živel pesniško, to mi je namenjeno.«
(109) Poeziji priznava avtonomnost, neodvisnost od ustvarjajočega subjek-
ta in ne pristaja na njeno zgolj mimetičnost: »Poezija je odrasla in ima svoja
čustva […] Ne verjamem, da je treba čustva iz življenja prepisovati v poezi-
jo.« (109) Vrednost in pomen poezije vidi v njeni zmožnosti, da prek sinest-
etičnega dojemanja posamezniku omogoči zavedanje sveta izven razumsko
dosegljivih meja: »Ekonomija poezije je izguba zavesti. Je dobiček zavedan-
ja.« (113)
Od navdiha do obrtniške veščine
Ustvarjajoči pesniški subjekt v Dveh zimah priznava navdih in ustvarja-
nja poezije ne razume kot (le) priučeno veščino. Ustvarjalna moč ni abso-
lutna, je ranljiva in tudi odsotna: »Zdaj ni več tistih pisem, juter in navdi-
ha«. Subjekt pa ni božansko navdahnjen romantični pevec, temveč navdih
odkriva v stvarnosti, ki ga obdaja: v vsakdanjih podobah življenja, spo-
minih in naravi ter podobah mesta. Natančno opazovanje in moč preta-
njenega spominjanja, ki subjekt vodita v ustvarjanje, povzročita njegovo
drugačnost od drugih: »In razen mene, ki čakam pesem, vsi čakajo pole-
tje« ter globlje, trpko zavedanje odtekanja časa, zato je subjekt »edini, ki
presekan s časom šteje kope posušenih let« (Basina, 39). Vprašanje ustvar-
jalnih možnosti je vpeto v širšo eksistencialno negotovost. Razrešitev
eksistencialne in ustvarjalne otrplosti pa pesniški subjekt vidi v sreča-
nju z »drugim človekom«, čeprav s tem determiniranost s smrtjo ostaja
(Ledena gora, 83).
Zavedanje časa prek cikličnega menjavanja letnih časov in razisk-
ovanje možnosti, da pesem njegovo odtekanje ustavi, se zrcali v Prihodih
zime, 2.: »Pesem je (pravi) trenutek, odločen, da ostane« (40, Ritem v
rôkah). Odvisnost pesnjenja od zunanjega sveta in poetično odsevan-
je (mimesis) realnosti je ironičnemu podtonu izpostavljeno v Sonetih
za neodgovorjene klice, 3.: »Le kako bi človek pisal, če bi se / preselil v
Ljubljano? Mogoče kot dež, padajoč […] Kot črnogledi pesniki, // ki
poezija. Glasba obenem ni le metafora poetičnega ustvarjanja, ampak je tudi širši
eksistencialni simbol življenja.
90
so relativne. Pesnik poudarja, da igro – poezijo – lahko razume vsak in
da je najboljša (doseže svoj cilj) tedaj, kadar je brezkončna – fingira ali
ciklično ponavljanje ali neomejeno nadaljevanje. V Eseju o ušesu na kon-
cu pesniške zbirke pesnik na kompleksen, pa tudi humoren način opredel-
juje poezijo in neizogibno povezanost lastne osebe s pesniškim ustvarjan-
jem: »Imeti ušesa in posluh, zato da bi živel pesniško, to mi je namenjeno.«
(109) Poeziji priznava avtonomnost, neodvisnost od ustvarjajočega subjek-
ta in ne pristaja na njeno zgolj mimetičnost: »Poezija je odrasla in ima svoja
čustva […] Ne verjamem, da je treba čustva iz življenja prepisovati v poezi-
jo.« (109) Vrednost in pomen poezije vidi v njeni zmožnosti, da prek sinest-
etičnega dojemanja posamezniku omogoči zavedanje sveta izven razumsko
dosegljivih meja: »Ekonomija poezije je izguba zavesti. Je dobiček zavedan-
ja.« (113)
Od navdiha do obrtniške veščine
Ustvarjajoči pesniški subjekt v Dveh zimah priznava navdih in ustvarja-
nja poezije ne razume kot (le) priučeno veščino. Ustvarjalna moč ni abso-
lutna, je ranljiva in tudi odsotna: »Zdaj ni več tistih pisem, juter in navdi-
ha«. Subjekt pa ni božansko navdahnjen romantični pevec, temveč navdih
odkriva v stvarnosti, ki ga obdaja: v vsakdanjih podobah življenja, spo-
minih in naravi ter podobah mesta. Natančno opazovanje in moč preta-
njenega spominjanja, ki subjekt vodita v ustvarjanje, povzročita njegovo
drugačnost od drugih: »In razen mene, ki čakam pesem, vsi čakajo pole-
tje« ter globlje, trpko zavedanje odtekanja časa, zato je subjekt »edini, ki
presekan s časom šteje kope posušenih let« (Basina, 39). Vprašanje ustvar-
jalnih možnosti je vpeto v širšo eksistencialno negotovost. Razrešitev
eksistencialne in ustvarjalne otrplosti pa pesniški subjekt vidi v sreča-
nju z »drugim človekom«, čeprav s tem determiniranost s smrtjo ostaja
(Ledena gora, 83).
Zavedanje časa prek cikličnega menjavanja letnih časov in razisk-
ovanje možnosti, da pesem njegovo odtekanje ustavi, se zrcali v Prihodih
zime, 2.: »Pesem je (pravi) trenutek, odločen, da ostane« (40, Ritem v
rôkah). Odvisnost pesnjenja od zunanjega sveta in poetično odsevan-
je (mimesis) realnosti je ironičnemu podtonu izpostavljeno v Sonetih
za neodgovorjene klice, 3.: »Le kako bi človek pisal, če bi se / preselil v
Ljubljano? Mogoče kot dež, padajoč […] Kot črnogledi pesniki, // ki
poezija. Glasba obenem ni le metafora poetičnega ustvarjanja, ampak je tudi širši
eksistencialni simbol življenja.
90
