Page 96 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 96
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
ra branj za vsakogar«, je čas relativiziran. Pesniški subjekt prek spletan-
ja intertekstualnih vezi vpeljuje večpomenskost svoje refleksije o življenju,
bližini z drugim, preseganju časa: »ampak odbitih v ogledalih, / kjer se vidi,
da ne tkemo sanj in nismo / nesmrtni« (66) in želji po dosegi estetskega: »Tu
je vse v čakanju / na lepoto« (65).
Ashbery s svojimi verzi je izhodišče za odkrivanje pesniškega postopka
– ustvarjanja –, ki je znova umeščeno v območje sanj, predstav. Pesniški sub-
jekt fingira spomin (sanje), ki ni njegov pravi spomin, saj izhaja iz intertek-
stualne navezave – citatnega dialoga – s pesmijo Ashberyja The Instruction
Manual. Podoba Priročnika za sanje, kot je naslovljena Čučnikova pesem,
lahko simbolizira pesmi, ki pesnika spodbudijo za njegovo lastno ustvar-
janje: »Ponujajo se sanje in razblinjajo. […] Zdaj bom izstopil in vrnil se
bom k priročniku, ki me je pripravil sanjariti o tramvaju v Ljubljani« (17,
Delo in dom). Vendar pisanje pesmi ne more biti nikoli zgolj tehnično ni-
zanje citatov, naslanjanje na vplive, ustvarjanje na podlagi vnaprej priprav-
ljenih navodil, priročnikov, ampak je živa interakcija, vedno tudi v polju
imaginarnega, sanjskega in ne docela razumljivega.
V zbirki Kot dar tradicija ni tematizirana (le) kot vir navdihujoče in-
terakcije, ampak subjekt eksplicitno izpostavi tudi željo po njenem preo-
blikovanju, kar čuti kot svojo odgovornost: »Mogoče ponoviti isto pesem,
// ampak na nov način, preden se dobrave zmračijo / in ne bomo več naš-
li nazaj« (Pastoralne skrivalnice, 22). Motiv ponavljanja že znanega pesnik
podčrta s hkratno intertekstualno navezavo na pesem Josipa Murna Ko do-
brave se mrače. Tematiziranemu občutju pritiska pa sledi subjektova od-
ločitev za kreativni spopad s tradicijo, ples, ki je odraz kreacije, igre, en-
ergije in vere v svoje početje: »To je pritisk, / ljuba duša / lets dance« (Ars
Poetica 2007, 71, Mikado). Humorno-ironično je ubesedeno tudi razhajan-
je s tradicijo modernistov (Proti modernistom, 96), kjer prek motiva uše-
sa lirski subjekt izrazi svojo neodvisnost in prehajanje v ustvarjalno zre-
lost, ki si poišče svoj način pristopanja do sveta – sinestetično dojemanje.17
S pogumnim izražanjem lastnega pesniškega kreda si poišče svoje mesto v
literarnem polju in se samoumešča v nizu tradicije. Poleg soočenja in di-
aloga s tradicijo hkrati na več mestih v sproščenem slogu ubeseduje tudi
svojo umeščenost v generacijski krog pesniških kolegov: »Škrjanec na čiku,
Podlogar na čaju« (Kredo 2, 80).
17 Opozicijo modernistom v mlajši slovenski liriki odkriva tudi Potocco, predvsem »na
ravni razumevanja razmerja med avtorjem in družbo« (2010, 235).
94
ra branj za vsakogar«, je čas relativiziran. Pesniški subjekt prek spletan-
ja intertekstualnih vezi vpeljuje večpomenskost svoje refleksije o življenju,
bližini z drugim, preseganju časa: »ampak odbitih v ogledalih, / kjer se vidi,
da ne tkemo sanj in nismo / nesmrtni« (66) in želji po dosegi estetskega: »Tu
je vse v čakanju / na lepoto« (65).
Ashbery s svojimi verzi je izhodišče za odkrivanje pesniškega postopka
– ustvarjanja –, ki je znova umeščeno v območje sanj, predstav. Pesniški sub-
jekt fingira spomin (sanje), ki ni njegov pravi spomin, saj izhaja iz intertek-
stualne navezave – citatnega dialoga – s pesmijo Ashberyja The Instruction
Manual. Podoba Priročnika za sanje, kot je naslovljena Čučnikova pesem,
lahko simbolizira pesmi, ki pesnika spodbudijo za njegovo lastno ustvar-
janje: »Ponujajo se sanje in razblinjajo. […] Zdaj bom izstopil in vrnil se
bom k priročniku, ki me je pripravil sanjariti o tramvaju v Ljubljani« (17,
Delo in dom). Vendar pisanje pesmi ne more biti nikoli zgolj tehnično ni-
zanje citatov, naslanjanje na vplive, ustvarjanje na podlagi vnaprej priprav-
ljenih navodil, priročnikov, ampak je živa interakcija, vedno tudi v polju
imaginarnega, sanjskega in ne docela razumljivega.
V zbirki Kot dar tradicija ni tematizirana (le) kot vir navdihujoče in-
terakcije, ampak subjekt eksplicitno izpostavi tudi željo po njenem preo-
blikovanju, kar čuti kot svojo odgovornost: »Mogoče ponoviti isto pesem,
// ampak na nov način, preden se dobrave zmračijo / in ne bomo več naš-
li nazaj« (Pastoralne skrivalnice, 22). Motiv ponavljanja že znanega pesnik
podčrta s hkratno intertekstualno navezavo na pesem Josipa Murna Ko do-
brave se mrače. Tematiziranemu občutju pritiska pa sledi subjektova od-
ločitev za kreativni spopad s tradicijo, ples, ki je odraz kreacije, igre, en-
ergije in vere v svoje početje: »To je pritisk, / ljuba duša / lets dance« (Ars
Poetica 2007, 71, Mikado). Humorno-ironično je ubesedeno tudi razhajan-
je s tradicijo modernistov (Proti modernistom, 96), kjer prek motiva uše-
sa lirski subjekt izrazi svojo neodvisnost in prehajanje v ustvarjalno zre-
lost, ki si poišče svoj način pristopanja do sveta – sinestetično dojemanje.17
S pogumnim izražanjem lastnega pesniškega kreda si poišče svoje mesto v
literarnem polju in se samoumešča v nizu tradicije. Poleg soočenja in di-
aloga s tradicijo hkrati na več mestih v sproščenem slogu ubeseduje tudi
svojo umeščenost v generacijski krog pesniških kolegov: »Škrjanec na čiku,
Podlogar na čaju« (Kredo 2, 80).
17 Opozicijo modernistom v mlajši slovenski liriki odkriva tudi Potocco, predvsem »na
ravni razumevanja razmerja med avtorjem in družbo« (2010, 235).
94
