Page 160 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 160
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
vendar ne na tako visoki ravni.« Tudi sogovornica INFž6 oponira uveljavl-
jenemu stereotipu, da pred padcem meje ni bilo pravega čezmejnega sode-
lovanja: »Že prej je bilo zelo razširjeno in zelo razvito sodelovanje in seveda
danes je veliko lažje, ker imamo tudi določene instrumente, imamo tudi fon-
de, sredstva, na katera lahko računamo. Čezmejno sodelovanje je bilo tu-
kaj pri nas vedno, stalno. Leta 1981 smo bili pobudniki odprte meje. Še zdaj
imam ta letak, sicer iz leta 2001, ko smo praznovali dvajsetletnico. Sedaj smo
praznovali tridesetletnico. Še ko je bila železna zavesa tukaj, je bila odprta
meja, tako da je bil prost prehod z ene in druge strani. Močno smo si želeli na
eni in na drugi strani, da bi prišlo do tega nekajkrat na leto odprtega preho-
da, tako da bi bil prehod ne samo za inštitucije, da bi bil tudi pretok ljudi, da
bi prišlo tudi do srečevanja ljudi na nižji ravni. In to se je dogajalo. Tako da
na tem področju imamo tridesetletne izkušnje.« Kakor se zdi, se lahko mit o
nepredušno zaprti železni zavesi, ki ni dovoljevala čezmejnega sodelovan-
ja, najbolje obnese prav v ahistoričnih pogojih, odrešenih izkušenjske ne-
posrednosti posameznikov.
2. Mit o trdoživosti enostranskega slovenskega nakupovanja onkraj meje
Še iz časa komunizma je vsem dobro poznana fascinacija Slovencev z
nakupovanjem v Trstu, tedaj najbližjem simbolu kapitalizma, zahodnega
blagostanja in potrošništva ter posledično s »švercanjem« prepovedanih ali
napol prepovedanih izdelkov v Slovenijo, o kateri danes takratni akterji
pripovedujejo s posebno socialistično nostalgijo in užitkom. Tako je
»šoping« v Trstu, Gorici ali Vidmu postal sinonim specifičnega trdoživega
enostranskega slovenskega čezmejnega sodelovanja. Toda to trdoživost
ekskluzivnega čezmejnega blagovnega ceremoniala, v katerega se je dolgo
verjelo in polagalo najbolj vročična pričakovanja na slovenski strani meje,
so naši sogovorniki v trenutku postavili pred kruto dejstvo, da se zdaj po-
trošniški spektakel ne odvija le obojestransko, pač pa se celo izrazito seli v
Slovenijo, in pri katerem morda še bolj vneto kakor Slovenci v Italiji sode-
lujejo Italijani. Ta obrat v čezmejni dnevni potrošniški migraciji naši sogo-
vorniki takole izpovedo: »Prej je veljalo, da Slovenci hodijo po nakupe čez
mejo v Italijo, kjer so bile polne v trgovine, v Sloveniji pa ne … Toda to je ve-
ljalo za obdobje dvajset, trideset let nazaj. Zdaj ni tako. Zdaj je kvečjemu
obratno, da se od tukaj ljudje odpravljajo v Slovenijo nakupovat« (INFž3).
Temu stališču se pridružujeta še dve zelo eksplicitni: »Vendar nakupi niso
več nekaj, kar lahko priteguje v Trstu. Vi imate toliko teh nakupovalnih cen-
trov, da hodijo še naši dol čez mejo. Od časa do časa, ko grem v Koper, sreču-
160
vendar ne na tako visoki ravni.« Tudi sogovornica INFž6 oponira uveljavl-
jenemu stereotipu, da pred padcem meje ni bilo pravega čezmejnega sode-
lovanja: »Že prej je bilo zelo razširjeno in zelo razvito sodelovanje in seveda
danes je veliko lažje, ker imamo tudi določene instrumente, imamo tudi fon-
de, sredstva, na katera lahko računamo. Čezmejno sodelovanje je bilo tu-
kaj pri nas vedno, stalno. Leta 1981 smo bili pobudniki odprte meje. Še zdaj
imam ta letak, sicer iz leta 2001, ko smo praznovali dvajsetletnico. Sedaj smo
praznovali tridesetletnico. Še ko je bila železna zavesa tukaj, je bila odprta
meja, tako da je bil prost prehod z ene in druge strani. Močno smo si želeli na
eni in na drugi strani, da bi prišlo do tega nekajkrat na leto odprtega preho-
da, tako da bi bil prehod ne samo za inštitucije, da bi bil tudi pretok ljudi, da
bi prišlo tudi do srečevanja ljudi na nižji ravni. In to se je dogajalo. Tako da
na tem področju imamo tridesetletne izkušnje.« Kakor se zdi, se lahko mit o
nepredušno zaprti železni zavesi, ki ni dovoljevala čezmejnega sodelovan-
ja, najbolje obnese prav v ahistoričnih pogojih, odrešenih izkušenjske ne-
posrednosti posameznikov.
2. Mit o trdoživosti enostranskega slovenskega nakupovanja onkraj meje
Še iz časa komunizma je vsem dobro poznana fascinacija Slovencev z
nakupovanjem v Trstu, tedaj najbližjem simbolu kapitalizma, zahodnega
blagostanja in potrošništva ter posledično s »švercanjem« prepovedanih ali
napol prepovedanih izdelkov v Slovenijo, o kateri danes takratni akterji
pripovedujejo s posebno socialistično nostalgijo in užitkom. Tako je
»šoping« v Trstu, Gorici ali Vidmu postal sinonim specifičnega trdoživega
enostranskega slovenskega čezmejnega sodelovanja. Toda to trdoživost
ekskluzivnega čezmejnega blagovnega ceremoniala, v katerega se je dolgo
verjelo in polagalo najbolj vročična pričakovanja na slovenski strani meje,
so naši sogovorniki v trenutku postavili pred kruto dejstvo, da se zdaj po-
trošniški spektakel ne odvija le obojestransko, pač pa se celo izrazito seli v
Slovenijo, in pri katerem morda še bolj vneto kakor Slovenci v Italiji sode-
lujejo Italijani. Ta obrat v čezmejni dnevni potrošniški migraciji naši sogo-
vorniki takole izpovedo: »Prej je veljalo, da Slovenci hodijo po nakupe čez
mejo v Italijo, kjer so bile polne v trgovine, v Sloveniji pa ne … Toda to je ve-
ljalo za obdobje dvajset, trideset let nazaj. Zdaj ni tako. Zdaj je kvečjemu
obratno, da se od tukaj ljudje odpravljajo v Slovenijo nakupovat« (INFž3).
Temu stališču se pridružujeta še dve zelo eksplicitni: »Vendar nakupi niso
več nekaj, kar lahko priteguje v Trstu. Vi imate toliko teh nakupovalnih cen-
trov, da hodijo še naši dol čez mejo. Od časa do časa, ko grem v Koper, sreču-
160
