Page 163 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 163
mediji v očeh nacionalne manjšine ...
meje, ki se zarisuje po naslednjem percepcijskem ključu: pri prikazovan-
ju manjšine se medije iz Slovenije praviloma obtožuje, ker premalo po-
ročajo o manjšini; manjšinske se pretežno viktimizira, ker se v ne ravno
zavidljivih pogojih trudijo po najboljših močeh ustvarjati vidno medij-
sko pokrajino za pripadnike manjšine; italijanske večinske pa prezira,
ker manjšino večinoma ignorirajo, nekateri pa celo občasno napadajo.
Pravkar izrisano aktersko mapiranje doživljanja medijev nekako pred-
postavlja nekaj, čemur bi rekli zaznava novinarske inkongruence, tj. no-
vinarske neskladnosti, neujemanja ali še bolje nevzajemnosti, ki obstaja
po logiki stvari v okviru manjšinske percepcije nacionalne konstitucije
večinskih medijev, med katerimi se manjšinski sicer kažejo kot zaščiten,
a vseeno sila ranljiv rezervat. Toda naslednji vtis balansira profesional-
ne odgovornosti medijev, ko od manjšinskih medijev pričakuje prese-
ganje pogosto inherentnega novinarskega lokalizma: »Najprej, slovenski
mediji bi lahko pripomogli k čezmejnemu sodelovanju že samo s tem, da
bi enkrat na leto vsi mediji poslali enega novinarja k nam, da bi stvar lah-
ko prav otipal. To se mi zdi, da bi bilo najvažnejše po eni strani. Po drugi
strani pa bi morali spremljati z vseh zornih kotov. To bi bilo najbolje. Da
spoznaš ta prostor in šele nato napišeš. Je pa tudi druga stvar, če vzame-
mo novinarje iz našega prostora, ki ne znajo na primeren način predsta-
vit' dogajanja v osrednji Sloveniji. Če ti pišeš iz nekega prostora in mora
biti zanimivo za Ljubljano, kar pa je odvisno od spretnosti vsakega novi-
narja. Je malokdo, ki uspe s svojimi članki, dopisi in tako naprej preseči
lokalne meje. In to me moti, da se ne zavedajo, da če uspejo, da prispevek
uspe preseči državno raven, se ti uveljaviš, ne rabiš menjat' kulture. Ti kot
dopisnik znaš biti zanimiv. Je neko dokazilo tvoje profesije in s tem spret-
nosti novinarja. Tisti, ki pa so uspeli, so šli pa tako vsi delat' v Rim. Tisti,
ki niso uspeli, so ostali tukaj. To je pa tudi druga resnica.« S to izreko se
da predpostavljati, da manjšinska vera v novinarsko inkongruenco glede
na nacionalno izvornost medijev pogosto zamolči ali ne razpozna doce-
la vseh medijskih realitet, ki ne le osrednjim slovenskim medijem, pač pa
tudi obmejnim, lokalnim in manjšinskim narekujejo naloge, ki so lah-
ko opravljene še bolje. Prav zaradi novinarskega lokalizma so v tujini bili
predlagani posebni ukrepi, kakor denimo omejena doba bivanja dopis-
nika v nekem okolju (npr. omejena na štiri leta), saj se predpostavlja, da
po določenem obdobju dopisnik v okolju, v katerem deluje, splete takšne
vrste lokalnih odnosov in udomačitve v njih, ki mu lahko preprečujejo
verodostojno presojo razmer in nepristransko poročanje s terena.
163
meje, ki se zarisuje po naslednjem percepcijskem ključu: pri prikazovan-
ju manjšine se medije iz Slovenije praviloma obtožuje, ker premalo po-
ročajo o manjšini; manjšinske se pretežno viktimizira, ker se v ne ravno
zavidljivih pogojih trudijo po najboljših močeh ustvarjati vidno medij-
sko pokrajino za pripadnike manjšine; italijanske večinske pa prezira,
ker manjšino večinoma ignorirajo, nekateri pa celo občasno napadajo.
Pravkar izrisano aktersko mapiranje doživljanja medijev nekako pred-
postavlja nekaj, čemur bi rekli zaznava novinarske inkongruence, tj. no-
vinarske neskladnosti, neujemanja ali še bolje nevzajemnosti, ki obstaja
po logiki stvari v okviru manjšinske percepcije nacionalne konstitucije
večinskih medijev, med katerimi se manjšinski sicer kažejo kot zaščiten,
a vseeno sila ranljiv rezervat. Toda naslednji vtis balansira profesional-
ne odgovornosti medijev, ko od manjšinskih medijev pričakuje prese-
ganje pogosto inherentnega novinarskega lokalizma: »Najprej, slovenski
mediji bi lahko pripomogli k čezmejnemu sodelovanju že samo s tem, da
bi enkrat na leto vsi mediji poslali enega novinarja k nam, da bi stvar lah-
ko prav otipal. To se mi zdi, da bi bilo najvažnejše po eni strani. Po drugi
strani pa bi morali spremljati z vseh zornih kotov. To bi bilo najbolje. Da
spoznaš ta prostor in šele nato napišeš. Je pa tudi druga stvar, če vzame-
mo novinarje iz našega prostora, ki ne znajo na primeren način predsta-
vit' dogajanja v osrednji Sloveniji. Če ti pišeš iz nekega prostora in mora
biti zanimivo za Ljubljano, kar pa je odvisno od spretnosti vsakega novi-
narja. Je malokdo, ki uspe s svojimi članki, dopisi in tako naprej preseči
lokalne meje. In to me moti, da se ne zavedajo, da če uspejo, da prispevek
uspe preseči državno raven, se ti uveljaviš, ne rabiš menjat' kulture. Ti kot
dopisnik znaš biti zanimiv. Je neko dokazilo tvoje profesije in s tem spret-
nosti novinarja. Tisti, ki pa so uspeli, so šli pa tako vsi delat' v Rim. Tisti,
ki niso uspeli, so ostali tukaj. To je pa tudi druga resnica.« S to izreko se
da predpostavljati, da manjšinska vera v novinarsko inkongruenco glede
na nacionalno izvornost medijev pogosto zamolči ali ne razpozna doce-
la vseh medijskih realitet, ki ne le osrednjim slovenskim medijem, pač pa
tudi obmejnim, lokalnim in manjšinskim narekujejo naloge, ki so lah-
ko opravljene še bolje. Prav zaradi novinarskega lokalizma so v tujini bili
predlagani posebni ukrepi, kakor denimo omejena doba bivanja dopis-
nika v nekem okolju (npr. omejena na štiri leta), saj se predpostavlja, da
po določenem obdobju dopisnik v okolju, v katerem deluje, splete takšne
vrste lokalnih odnosov in udomačitve v njih, ki mu lahko preprečujejo
verodostojno presojo razmer in nepristransko poročanje s terena.
163
