Page 162 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 162
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
mo, da manjšinske identitete slovenstva, če jim je omogočeno, da so sporo-
čane na način, da ostajajo manifestirane kot akterske, ne pa podvržene for-
maliziranim instrumentalizacijam političnih, medijskih in drugovrstnih
oblastnih diskurzov, lahko živijo zelo fluidno, dinamično življenje, v kate-
rem je prostor celo za takšne identifikacijske ekskurze, ki presegajo mono-
litno ideologijo slovenstva, in to brez strahu pred morebitnimi sankcijami
za tovrstno nekonvencionalno sestavljeno manjšinsko identiteto.
5. Mit o čezmejnem sodelovanju brez Italijanov
Singularni stereotip, ki ga z dobršno mero nerezervirane naturalizacije za-
posluje naslednja akterska izreka, izzvana z našo domnevo, da se zdi, da že
prebivalci Kopra bolj malo vedo o tem, kaj zanimivega so dogaja na dru-
gi strani meje, v verbalni obliki: »Mislim, da jih ne zanima. Mislim, da je
čisto normalno, če nima poslovnih ali osebnih stikov, nima kaj iskati v za-
mejstvu« (INFž5), je pravi akterski kontrapukt nepravovernega pogleda, ki
ga izpostavi INFž12: »Čezmejno sodelovanje bi moralo biti tako z manjšino
kot tudi z večinskim narodom … Problem se rodi znotraj manjšine, saj ima-
mo dve krovni organizaciji, kar je totalna katastrofa. To bi morali uničiti, ta-
koj ukazati iz Ljubljane, da bi bila ena ustanova za vse zamejce v Italiji in
konec. Denar se deli enotno, in bi morali tudi oni kulturno ovrednotiti in sle-
diti temu, kar se tu dela. Po mojem niti ne vejo preveč, kaj se dela. Vejo ja, iz
papirjev vejo. Ampak bi bilo fino, da bi prišli tudi pogledat … Vedno je go-
vor o tem, kako se deli denar in ostalo je malo v zakulisju.« Notranja raz-
klanost manjšine, ki je ne le mediji, pač pa očitno tudi naši sogovorniki kot
člani manjšine ne morejo razumeti kot različnost, pač pa prej kot škodljivo
razdeljenost, je nekaj, kar bi po mnenju druge sogovornice lahko bila spod-
buda za čezmejno sodelovanje, ki bi bolj vključevalo tudi italijansko veči-
no: »Ko se govori o čezmejnem sodelovanju, se premalo misli na potencial
Italijanov, ki vendarle predstavljajo velik trg. Tudi z Italijani se da sodelovat',
morda je kdaj pa kdaj potrebne za to malo več energije, dobre volje, predvsem
pa odprte glave. Poznam kar nekaj ljudi iz Slovenije, ki so stkali zelo plodna
sodelovanja z italijanskimi podjetji. In ni res, da se z njimi ne da.« (INFž15).
6. Mit o novinarski inkongruenci
Naša kratka etnografija pravovernih pogledov na problematiko čezmej-
nega sodelovanja in komuniciranja je povsem naključno, ob analitskem
soočanju z izreko, ki sledi, abstrahirala pomenljivo konturo akterske-
ga manjšinskega doživljanja medijev, delujočih na eni in drugi strani
162
mo, da manjšinske identitete slovenstva, če jim je omogočeno, da so sporo-
čane na način, da ostajajo manifestirane kot akterske, ne pa podvržene for-
maliziranim instrumentalizacijam političnih, medijskih in drugovrstnih
oblastnih diskurzov, lahko živijo zelo fluidno, dinamično življenje, v kate-
rem je prostor celo za takšne identifikacijske ekskurze, ki presegajo mono-
litno ideologijo slovenstva, in to brez strahu pred morebitnimi sankcijami
za tovrstno nekonvencionalno sestavljeno manjšinsko identiteto.
5. Mit o čezmejnem sodelovanju brez Italijanov
Singularni stereotip, ki ga z dobršno mero nerezervirane naturalizacije za-
posluje naslednja akterska izreka, izzvana z našo domnevo, da se zdi, da že
prebivalci Kopra bolj malo vedo o tem, kaj zanimivega so dogaja na dru-
gi strani meje, v verbalni obliki: »Mislim, da jih ne zanima. Mislim, da je
čisto normalno, če nima poslovnih ali osebnih stikov, nima kaj iskati v za-
mejstvu« (INFž5), je pravi akterski kontrapukt nepravovernega pogleda, ki
ga izpostavi INFž12: »Čezmejno sodelovanje bi moralo biti tako z manjšino
kot tudi z večinskim narodom … Problem se rodi znotraj manjšine, saj ima-
mo dve krovni organizaciji, kar je totalna katastrofa. To bi morali uničiti, ta-
koj ukazati iz Ljubljane, da bi bila ena ustanova za vse zamejce v Italiji in
konec. Denar se deli enotno, in bi morali tudi oni kulturno ovrednotiti in sle-
diti temu, kar se tu dela. Po mojem niti ne vejo preveč, kaj se dela. Vejo ja, iz
papirjev vejo. Ampak bi bilo fino, da bi prišli tudi pogledat … Vedno je go-
vor o tem, kako se deli denar in ostalo je malo v zakulisju.« Notranja raz-
klanost manjšine, ki je ne le mediji, pač pa očitno tudi naši sogovorniki kot
člani manjšine ne morejo razumeti kot različnost, pač pa prej kot škodljivo
razdeljenost, je nekaj, kar bi po mnenju druge sogovornice lahko bila spod-
buda za čezmejno sodelovanje, ki bi bolj vključevalo tudi italijansko veči-
no: »Ko se govori o čezmejnem sodelovanju, se premalo misli na potencial
Italijanov, ki vendarle predstavljajo velik trg. Tudi z Italijani se da sodelovat',
morda je kdaj pa kdaj potrebne za to malo več energije, dobre volje, predvsem
pa odprte glave. Poznam kar nekaj ljudi iz Slovenije, ki so stkali zelo plodna
sodelovanja z italijanskimi podjetji. In ni res, da se z njimi ne da.« (INFž15).
6. Mit o novinarski inkongruenci
Naša kratka etnografija pravovernih pogledov na problematiko čezmej-
nega sodelovanja in komuniciranja je povsem naključno, ob analitskem
soočanju z izreko, ki sledi, abstrahirala pomenljivo konturo akterske-
ga manjšinskega doživljanja medijev, delujočih na eni in drugi strani
162
