Page 168 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 168
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
približno tako, kot če bi rekli, da bi v Sloveniji obstajal samo en ča-
sopis. Mislim, tukaj so tudi drugi interesi, delovna mesta … Je pa
res, da imamo mogoče na Primorskem več skupnega tukaj, kot pa,
recimo, primorski prostor z eno Mursko Soboto. Mislim pa, da te
specifike le moramo ohranjati … Nenazadnje, čez deset do petnaj-
st let ideja skupnega medijskega prostora sploh ne bo več potreb-
na, ker ne bo več tega problema. Globalizacija bo opravila svoje.
Ponavljam, po moje nas bodo novi mediji pohodili. Do tega bo pri-
šlo avtomatično, da se bo na teritoriju ustvarjala ena medijska po-
treba in bo krila določen teritorij ne glede na meje in na politične
odločitve.«);
– jezikovne (INFž5: »Skupen medijski ali pa kulturni prostor težko
funkcionira brez vzajemnosti javnih in zasebnih rab jezikov tega
območja. Vedno obstaja problem jezika. Italijani ne obvladajo slo-
venščine, zato nimajo možnosti niti sposobnosti, da bi krili sloven-
ski del … Slovenci italijanščino znajo, ne znajo pa pisati, recimo, če
niso ravno z Obale.«; INFm13: »Brez gojenja večjezičnosti na vseh
straneh, tako na ravni manjšine, italijanske večine kakor na slo-
venskem obmejnem območju tak enoten prostor težko funkcioni-
ra. Bistveni preskok bo, ko bodo Italijani razumeli, da je dobro, da
bi tudi oni znali slovensko, vsaj pasivno. V trenutku, ko bo sloven-
ščina prodrla v italijanske šole in bo vsak prebivalec tega območja
zmožen, ne rečem govoriti, obvladati slovensko, ampak razume-
ti, kaj mu sosed govori po slovensko, potem bo seveda tudi funkcija
slovenščine zrasla.«; INFž14: »Večjezičnost ni dovolj prisotna. Pri
Italijanih je tega res malo. So res redki, ki znajo slovensko. Nekaj
več je takih, ki se slovenskega jezika učijo. Po drugi strani se mi zdi,
da na slovenski strani ni velikega znanja italijanščine. Tega je pre-
malo. Na obalnem koncu mogoče kaj več, tukaj na Goriškem pa v
glavnem tega ni, razen pri starejši generaciji, ki se je pač morala
učiti italijanskega jezika.«);
– kulturne (INFm13: »Veste, mentaliteta zamejca in tistega, ki živi
v Sloveniji, je drugačna. Tako da se je včasih težko razumeti …
Načelno gledano, tako čisto abstraktno, seveda je lepo govoriti o
skupnem prostoru, samo trenutno tega nihče ne bi sprejel. Zamejci
smo malo ljubosumni na svoje.«; INFm17: »Imamo te koncentrič-
ne kroge Slovencev, kjer je to jedro, kjer smo mi tisti, ki delamo v
slovenskih manjšinskih organizacijah, predsedniki, odborniki, tre-
168
približno tako, kot če bi rekli, da bi v Sloveniji obstajal samo en ča-
sopis. Mislim, tukaj so tudi drugi interesi, delovna mesta … Je pa
res, da imamo mogoče na Primorskem več skupnega tukaj, kot pa,
recimo, primorski prostor z eno Mursko Soboto. Mislim pa, da te
specifike le moramo ohranjati … Nenazadnje, čez deset do petnaj-
st let ideja skupnega medijskega prostora sploh ne bo več potreb-
na, ker ne bo več tega problema. Globalizacija bo opravila svoje.
Ponavljam, po moje nas bodo novi mediji pohodili. Do tega bo pri-
šlo avtomatično, da se bo na teritoriju ustvarjala ena medijska po-
treba in bo krila določen teritorij ne glede na meje in na politične
odločitve.«);
– jezikovne (INFž5: »Skupen medijski ali pa kulturni prostor težko
funkcionira brez vzajemnosti javnih in zasebnih rab jezikov tega
območja. Vedno obstaja problem jezika. Italijani ne obvladajo slo-
venščine, zato nimajo možnosti niti sposobnosti, da bi krili sloven-
ski del … Slovenci italijanščino znajo, ne znajo pa pisati, recimo, če
niso ravno z Obale.«; INFm13: »Brez gojenja večjezičnosti na vseh
straneh, tako na ravni manjšine, italijanske večine kakor na slo-
venskem obmejnem območju tak enoten prostor težko funkcioni-
ra. Bistveni preskok bo, ko bodo Italijani razumeli, da je dobro, da
bi tudi oni znali slovensko, vsaj pasivno. V trenutku, ko bo sloven-
ščina prodrla v italijanske šole in bo vsak prebivalec tega območja
zmožen, ne rečem govoriti, obvladati slovensko, ampak razume-
ti, kaj mu sosed govori po slovensko, potem bo seveda tudi funkcija
slovenščine zrasla.«; INFž14: »Večjezičnost ni dovolj prisotna. Pri
Italijanih je tega res malo. So res redki, ki znajo slovensko. Nekaj
več je takih, ki se slovenskega jezika učijo. Po drugi strani se mi zdi,
da na slovenski strani ni velikega znanja italijanščine. Tega je pre-
malo. Na obalnem koncu mogoče kaj več, tukaj na Goriškem pa v
glavnem tega ni, razen pri starejši generaciji, ki se je pač morala
učiti italijanskega jezika.«);
– kulturne (INFm13: »Veste, mentaliteta zamejca in tistega, ki živi
v Sloveniji, je drugačna. Tako da se je včasih težko razumeti …
Načelno gledano, tako čisto abstraktno, seveda je lepo govoriti o
skupnem prostoru, samo trenutno tega nihče ne bi sprejel. Zamejci
smo malo ljubosumni na svoje.«; INFm17: »Imamo te koncentrič-
ne kroge Slovencev, kjer je to jedro, kjer smo mi tisti, ki delamo v
slovenskih manjšinskih organizacijah, predsedniki, odborniki, tre-
168
