Page 169 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 169
mediji v očeh nacionalne manjšine ...
nerji, gledališčniki, pevci, vse to je trdno jedro slovenstva. Potem je
pa tisti krog, kjer so Slovenci, ki niso v nobeni od teh organizacij in
igrajo šah nekje drugje, ali pa plešejo v nekem italijanskem klubu,
pa so Slovenci. Mogoče berejo Primorski dnevnik, pa ga ne kupu-
jejo. In potem so še vedno bolj široki, do teh ohlapnih, ki samo go-
vorijo slovensko, ampak imajo službo v italijanskem podjetju, itali-
jansko ženo, gledajo samo italijanske programe, časopise, poznajo
italijanske pevce, pa vendar se še vseeno identificirajo za Slovence
… Hočem reči, ne morejo vsi zamejci vseh idej, ki se jim ponudi,
sprejeti enako, ker so velike razlike tudi.«);
– politične (INFm10: »Po padcu meje se eni zdaj mogoče počutijo
bližje domovini, drugi so bolj oddaljeni. To je tudi malo politično.
Tisti del manjšine, ki je bil prej privilegiran od socialistične ure-
ditve, se mi sedaj zdi bolj oddaljen od tako imenovane domovine.
Tisti del, ki pa je bil zapostavljen, pa je sedaj bližji domovini. To je
taka zelo politična šahovnica. To se kaže tudi v takih idejah o ne-
kem skupnem kulturnem prostoru.«; INFm15: »Naša manjšina je
notranje tako razklana, pa tudi zelo različna, tako da se sprašu-
jem, kako bi se lahko poenotili z Italijani in Slovenci iz Slovenije,
če se še sami med sabo ne moremo. Zato sem prepričana, da je ta
ideja o nekem skupnem ali enotnem medijskem in kulturnem pro-
storu bolj iluzija in priročna politična parola kot kaj drugega …
Navsezadnje ima vsak prostor ene svoje specifične probleme, ki
drugega ne zanimajo.«)
Marsikaj v teh antagonistično navedenih izrekah nam daje vedeti, da je
manjšinska realnost vselej posredovana realnost, saj je tisto, kar naši sogo-
vorniki dojemajo kot manjšinsko, vedno doseženo z različnimi komunika-
cijskimi sredstvi, strategijami in praksami. To se je izkazalo tudi v primeru
idej o skupnem medijskem prostoru, ki za nekatere sogovornike predstavl-
ja dejstvo, torej faktično realnost, za druge pa tako rekoč fikcijo, iluzor-
no realnost. Toda pogostokrat se dogaja, da ljudje določene pojave, stvari
ali ideje ne glede na to, koliko faktične oziroma fikcijske so, jemljejo za sa-
moumevne in dane. To se zlasti dogaja pri presoji tistih pojavov, stvari ali
idej, ki doživijo takšno dozo družbene kanonizacije, da jih to izstreli med
dominantne diskurze neke skupnosti. Tako je najbrž tudi ideja skupnega
medijskega prostora iz prvotnega partikularnega domisleka dobila precej
realne akterske odzive v manjšinski realnosti, segajoče od nasprotovanja
in skepse do podpore in zaupanja. Ideološka moč ideje skupnega medijske-
169
nerji, gledališčniki, pevci, vse to je trdno jedro slovenstva. Potem je
pa tisti krog, kjer so Slovenci, ki niso v nobeni od teh organizacij in
igrajo šah nekje drugje, ali pa plešejo v nekem italijanskem klubu,
pa so Slovenci. Mogoče berejo Primorski dnevnik, pa ga ne kupu-
jejo. In potem so še vedno bolj široki, do teh ohlapnih, ki samo go-
vorijo slovensko, ampak imajo službo v italijanskem podjetju, itali-
jansko ženo, gledajo samo italijanske programe, časopise, poznajo
italijanske pevce, pa vendar se še vseeno identificirajo za Slovence
… Hočem reči, ne morejo vsi zamejci vseh idej, ki se jim ponudi,
sprejeti enako, ker so velike razlike tudi.«);
– politične (INFm10: »Po padcu meje se eni zdaj mogoče počutijo
bližje domovini, drugi so bolj oddaljeni. To je tudi malo politično.
Tisti del manjšine, ki je bil prej privilegiran od socialistične ure-
ditve, se mi sedaj zdi bolj oddaljen od tako imenovane domovine.
Tisti del, ki pa je bil zapostavljen, pa je sedaj bližji domovini. To je
taka zelo politična šahovnica. To se kaže tudi v takih idejah o ne-
kem skupnem kulturnem prostoru.«; INFm15: »Naša manjšina je
notranje tako razklana, pa tudi zelo različna, tako da se sprašu-
jem, kako bi se lahko poenotili z Italijani in Slovenci iz Slovenije,
če se še sami med sabo ne moremo. Zato sem prepričana, da je ta
ideja o nekem skupnem ali enotnem medijskem in kulturnem pro-
storu bolj iluzija in priročna politična parola kot kaj drugega …
Navsezadnje ima vsak prostor ene svoje specifične probleme, ki
drugega ne zanimajo.«)
Marsikaj v teh antagonistično navedenih izrekah nam daje vedeti, da je
manjšinska realnost vselej posredovana realnost, saj je tisto, kar naši sogo-
vorniki dojemajo kot manjšinsko, vedno doseženo z različnimi komunika-
cijskimi sredstvi, strategijami in praksami. To se je izkazalo tudi v primeru
idej o skupnem medijskem prostoru, ki za nekatere sogovornike predstavl-
ja dejstvo, torej faktično realnost, za druge pa tako rekoč fikcijo, iluzor-
no realnost. Toda pogostokrat se dogaja, da ljudje določene pojave, stvari
ali ideje ne glede na to, koliko faktične oziroma fikcijske so, jemljejo za sa-
moumevne in dane. To se zlasti dogaja pri presoji tistih pojavov, stvari ali
idej, ki doživijo takšno dozo družbene kanonizacije, da jih to izstreli med
dominantne diskurze neke skupnosti. Tako je najbrž tudi ideja skupnega
medijskega prostora iz prvotnega partikularnega domisleka dobila precej
realne akterske odzive v manjšinski realnosti, segajoče od nasprotovanja
in skepse do podpore in zaupanja. Ideološka moč ideje skupnega medijske-
169
