Page 99 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 99
cvetka hedžet tÓTH
ga »lepega dne razglasili za svetnika« (Nietzsche [1889] 1989, 259). Raje
bi bil in ostal pavliha in poudarja, da je sam »še zmeraj zadosti Poljak«
(Nietzsche [1908] 1989, 187, 165). Za nas je samo Friedrich Nietzsche, ki
nam dopoveduje, da moramo biti zato, da bomo ljubezen čutili kot ljube-
zen in da bomo o drugih ljudeh imeli človekoljubno predstavo, ki se ime-
nuje ljubezen in dobrota, pošteni do sebe, predvsem pa moramo sami
sebe temeljito in dobro poznati. Vsaj nekaj malega nas je naučil, kako
odkrivamo resnico, četudi tako kot on sam, namreč da je »najprej začu-
til laž kot laž – jo zaduhal« (Nietzsche [1889] 1989, 259) – in imel je prav.
Nietzsche strogo sledi »evtanaziji religije«, podobno kot pred njim
Arthur Schopenhauer, in oba filozofa, ki spadata v filozofijo življenja,
aktualizirata ateizem (Nietzsche [1908] 1989, 214). Nietzscheja je trajno
nagovorilo tisto izrazito osebno na Schopenhauerjevi filozofiji, in sicer
to, da spoznavaš samega sebe (Heraklit) in postajaš to, kar si (Pindar),
to pa je značilnost imenitnega človeka. O tem odličnem človeku sklene
zapis iz Onkraj dobrega in zlega na vprašanje »Kaj je odlično?« z beseda-
mi, da »kakršno si že bodi temeljno prepričanje, ki ga ima odlična duša o
sebi«, je to »nekaj, česar ni mogoče ne iskati, ne najti in mogoče tudi ne
izgubiti. − Odlična duša ima spoštovanje pred seboj«. (Nietzsche [1886]
1988, 196) In v tej Nietzschejevi pristni doslednosti prepoznavamo vpli-
ve Schopenhauerjeve mladostne boljše zavesti.2
Vprašajmo se, ali so filozofi naša boljša zavest, ta, brez katere ni hu-
manistike – morda pri tem nekateri celo malo pretiravajo. Tudi Švejk,
ta svojevrstni ateistični junak, je pretiraval in s tem dosegel, da njegova
dejanja dobivajo filozofski pomen. To, kar je dobro, razume – tako kot
Nietzsche – v njegovi odsotnosti in ta pristop je tako sodoben, da preha-
ja v vselejšnjost, tj. v trajno aktualnost, ki se ji lahko pokloni celo filozof
Theodor W. Adorno; ta po Bestiarium philosophicum adornira kot »ko-
mar«, ki bliskovito reagira s svojo »zbadajočo aparaturo« (Funke 1976,
8). Adorno občuduje misel, ki je naravnana antidefinicijsko, in se pri tem
pogosto sklicuje na Nietzscheja in njegovo razumevanje pojmov in poj-
motvornosti, pojmi pa morajo upoštevati procesualnost, kajti kot pose-
bej poudarja Nietzsche v delu H genealogiji morale: »Vsi pojmi, v kate-
2 O »bessres Bewußtseyn« gl. Arthur Schopenhauer 1966−75, 1:42.
97
ga »lepega dne razglasili za svetnika« (Nietzsche [1889] 1989, 259). Raje
bi bil in ostal pavliha in poudarja, da je sam »še zmeraj zadosti Poljak«
(Nietzsche [1908] 1989, 187, 165). Za nas je samo Friedrich Nietzsche, ki
nam dopoveduje, da moramo biti zato, da bomo ljubezen čutili kot ljube-
zen in da bomo o drugih ljudeh imeli človekoljubno predstavo, ki se ime-
nuje ljubezen in dobrota, pošteni do sebe, predvsem pa moramo sami
sebe temeljito in dobro poznati. Vsaj nekaj malega nas je naučil, kako
odkrivamo resnico, četudi tako kot on sam, namreč da je »najprej začu-
til laž kot laž – jo zaduhal« (Nietzsche [1889] 1989, 259) – in imel je prav.
Nietzsche strogo sledi »evtanaziji religije«, podobno kot pred njim
Arthur Schopenhauer, in oba filozofa, ki spadata v filozofijo življenja,
aktualizirata ateizem (Nietzsche [1908] 1989, 214). Nietzscheja je trajno
nagovorilo tisto izrazito osebno na Schopenhauerjevi filozofiji, in sicer
to, da spoznavaš samega sebe (Heraklit) in postajaš to, kar si (Pindar),
to pa je značilnost imenitnega človeka. O tem odličnem človeku sklene
zapis iz Onkraj dobrega in zlega na vprašanje »Kaj je odlično?« z beseda-
mi, da »kakršno si že bodi temeljno prepričanje, ki ga ima odlična duša o
sebi«, je to »nekaj, česar ni mogoče ne iskati, ne najti in mogoče tudi ne
izgubiti. − Odlična duša ima spoštovanje pred seboj«. (Nietzsche [1886]
1988, 196) In v tej Nietzschejevi pristni doslednosti prepoznavamo vpli-
ve Schopenhauerjeve mladostne boljše zavesti.2
Vprašajmo se, ali so filozofi naša boljša zavest, ta, brez katere ni hu-
manistike – morda pri tem nekateri celo malo pretiravajo. Tudi Švejk,
ta svojevrstni ateistični junak, je pretiraval in s tem dosegel, da njegova
dejanja dobivajo filozofski pomen. To, kar je dobro, razume – tako kot
Nietzsche – v njegovi odsotnosti in ta pristop je tako sodoben, da preha-
ja v vselejšnjost, tj. v trajno aktualnost, ki se ji lahko pokloni celo filozof
Theodor W. Adorno; ta po Bestiarium philosophicum adornira kot »ko-
mar«, ki bliskovito reagira s svojo »zbadajočo aparaturo« (Funke 1976,
8). Adorno občuduje misel, ki je naravnana antidefinicijsko, in se pri tem
pogosto sklicuje na Nietzscheja in njegovo razumevanje pojmov in poj-
motvornosti, pojmi pa morajo upoštevati procesualnost, kajti kot pose-
bej poudarja Nietzsche v delu H genealogiji morale: »Vsi pojmi, v kate-
2 O »bessres Bewußtseyn« gl. Arthur Schopenhauer 1966−75, 1:42.
97
