Page 150 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 150
študijski večeri
Sklep
Ustvarjalne prilastitve reformacije pogosto idealno razkrivajo simp-
tomatiko kulturnega boja na Slovenskem. Z zgodovinskega stališča je
vprašljiva zlasti domneva o nazorski »emancipaciji« posameznika (in
s tem narodnega kolektiva), ki je od nekdaj leitmotiv liberalnih prilas-
titev reformacije.44 Starejši katoliški poskusi razvrednotiti Trubarja se
lahko danes – protislovno – berejo kot izraz hvalevredne zgodovinske
akribije, celo kot žlahtna dekonstrukcija nacionalizma, čeprav so bili
njihovi poglavitni motivi povsem drugačni.45 A tudi onkraj ideoloških
aplikacij je smiselna razprava o tem, v kolikšni meri so Trubar in drugi
reformatorji zavestno konceptualizirali skupnost, temelječo na jeziku,46
pa tudi o oblikah kolektivne identifikacije med kulturno in jezikovno
sorodnim prebivalstvom. V pričujočem prispevku sem skušal zgolj na-
kazati vprašanje, v kolikšni meri so turški vdori sooblikovali različne
oblike kolektivne identifikacije, ne le verske, temveč tudi kulturno in je-
zikovno. Ker gre za zgodovinske razmisleke, ni odločilno, kakšen vre-
dnostni predznak bi utegnili tovrstnemu defenzivnemu protonaciona-
lizmu pripisati danes. Zgovorno je le, da se jezik kot povezovalni člen
adversus Turcas pojavlja že pri katoliškem humanistu Pribojeviću, če-
tudi ta ostaja na ravni panegirične abstrakcije. Reformacija je omenje-
no obliko identifikacije zgolj okrepila in ji v delu prebivalstva dala novo
versko razsežnost.
44 Značilen primer je Ilešič (1908), za njim pa Prijatelj (1908), ki se na začetku svojega
vplivnega eseja od tovrstnih anahronizmov ogradi in postavi v ospredje Trubarje-
vo versko delovanje, vendar mu to nazadnje omogoči, da Trubarja ravno v njego-
vi »narodno buditeljski« vlogi okrasi z malodane religiozno avro. O »osvobajan
ju subjekta« je še nedavno pisal Paternu (2008), četudi z dolžnim zadržkom, da je
tudi reformacija kmalu zapadla v institucionalni dogmatizem.
45 Zanimivo je, da je Gruden (1905) v tovrstnem prizadevanju pristransko povzdigo-
val slovensko glagoljaštvo (prim. Vitorović 2006, 238–39), torej tradicijo, ki so jo
Trubar, Konzul in Dalmata modernizirali, Vergerij pa jo je najbrž mislil nadome-
stiti s povsem moderno latinično »ilirsko vulgato«. Gruden je torej en anahroni-
stični nacionalizem spodbijal z drugim. A kot me opozarja Vitorović, je Gruden
leto pozneje (1907) vsaj v zadevi »slovensko glagoljaštvo« sprejel kritiko.
46 O tem v zadnjem času Grdina (2011), Kerševan (2006 in 2011), Kos (2011).
148
Sklep
Ustvarjalne prilastitve reformacije pogosto idealno razkrivajo simp-
tomatiko kulturnega boja na Slovenskem. Z zgodovinskega stališča je
vprašljiva zlasti domneva o nazorski »emancipaciji« posameznika (in
s tem narodnega kolektiva), ki je od nekdaj leitmotiv liberalnih prilas-
titev reformacije.44 Starejši katoliški poskusi razvrednotiti Trubarja se
lahko danes – protislovno – berejo kot izraz hvalevredne zgodovinske
akribije, celo kot žlahtna dekonstrukcija nacionalizma, čeprav so bili
njihovi poglavitni motivi povsem drugačni.45 A tudi onkraj ideoloških
aplikacij je smiselna razprava o tem, v kolikšni meri so Trubar in drugi
reformatorji zavestno konceptualizirali skupnost, temelječo na jeziku,46
pa tudi o oblikah kolektivne identifikacije med kulturno in jezikovno
sorodnim prebivalstvom. V pričujočem prispevku sem skušal zgolj na-
kazati vprašanje, v kolikšni meri so turški vdori sooblikovali različne
oblike kolektivne identifikacije, ne le verske, temveč tudi kulturno in je-
zikovno. Ker gre za zgodovinske razmisleke, ni odločilno, kakšen vre-
dnostni predznak bi utegnili tovrstnemu defenzivnemu protonaciona-
lizmu pripisati danes. Zgovorno je le, da se jezik kot povezovalni člen
adversus Turcas pojavlja že pri katoliškem humanistu Pribojeviću, če-
tudi ta ostaja na ravni panegirične abstrakcije. Reformacija je omenje-
no obliko identifikacije zgolj okrepila in ji v delu prebivalstva dala novo
versko razsežnost.
44 Značilen primer je Ilešič (1908), za njim pa Prijatelj (1908), ki se na začetku svojega
vplivnega eseja od tovrstnih anahronizmov ogradi in postavi v ospredje Trubarje-
vo versko delovanje, vendar mu to nazadnje omogoči, da Trubarja ravno v njego-
vi »narodno buditeljski« vlogi okrasi z malodane religiozno avro. O »osvobajan
ju subjekta« je še nedavno pisal Paternu (2008), četudi z dolžnim zadržkom, da je
tudi reformacija kmalu zapadla v institucionalni dogmatizem.
45 Zanimivo je, da je Gruden (1905) v tovrstnem prizadevanju pristransko povzdigo-
val slovensko glagoljaštvo (prim. Vitorović 2006, 238–39), torej tradicijo, ki so jo
Trubar, Konzul in Dalmata modernizirali, Vergerij pa jo je najbrž mislil nadome-
stiti s povsem moderno latinično »ilirsko vulgato«. Gruden je torej en anahroni-
stični nacionalizem spodbijal z drugim. A kot me opozarja Vitorović, je Gruden
leto pozneje (1907) vsaj v zadevi »slovensko glagoljaštvo« sprejel kritiko.
46 O tem v zadnjem času Grdina (2011), Kerševan (2006 in 2011), Kos (2011).
148
