Page 148 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 148
študijski večeri
Pomembna pa je še ena okoliščina. Zanimanje za južnoslovansko pra-
voslavje, ki ga Trubar kaže v uvodu k prvemu delu glagolske Nove za
veze (1562), je mogoče povezati z idejami o pravoslavju kot zavezniku
zoper papeža, ki so krožile tudi med württemberškimi teologi; Martin
Crusius in Jakob Andreae sta v ta namen navezala stike s carigrajskim
patriarhom.40 Prek omenjenih teologov je lahko Trubar prišel v stik z
idejami, ki pomenijo sintezo med humanističnim filhelenstvom in re-
formacijo – protagonist te sinteze je bil Melanchthon.41 Južni Slovani,
zlasti pravoslavni Srbi, so se ponujali kot most med Württembergom in
Carigradom; znan primer neposrednega stika je Srb Demetrij, carigraj-
ski duhovnik, ki se je leta 1559 zadrževal v Wittenbergu na obisku pri
Melanchthonu. Veliki humanist in teolog je bil nad srečanjem navdu-
šen; Srbu je dal grški prevod augsburške veroizpovedi in pismo za pat
riarha, v katerem dokazuje tesno sorodnost med obema veroizpoved-
ma. (Ben-Tov 2008, 92–93)
V Trubarjevem predgovoru h glagolskemu prevodu so odmevi teh
razmišljanj očitni. Dejstvo, da se Trubar tokrat odreče militantni drži in
Turke deloma prikazuje v ugodni luči, je morda tudi izraz politične pre-
računljivosti, saj je del ciljnega bralstva pod osmansko oblastjo. Ob vseh
omenjenih ozadjih pa je razlika med dvema Trubarjevima Turkoma, tis-
tim demoničnim, ki se mu slovenski tisk zoperstavlja, in tistim včasih
celo dobrohotnim, ki ga bo hrvaški prevod (zlasti v cirilski različici) na
govoril, globoka in pomenljiva. Tudi spričo Trubarjevih lastnih poročil o
izkušnji s Turki (gl. zgoraj) je smiselno domnevati, da turška grožnja ni
okrepila le »obrambnega zidu« na Kolpi, temveč tudi jezikovno mejo.42
Značilno je, da se šele v predgovoru k cirilskemu prvemu delu Nove
zaveze pojavi tudi meja, ki Slovence in Hrvate postavlja za svetilnik
Srbom pod turško oblastjo:
40 Rajhman 1986, 142–45; temeljni deli Zachariades 1941 in Wendebourg 1986.
41 Prim. zdaj Ben-Tov 2008.
42 Tudi Trubarjev dolgoletni zaščitnik Jacob Andreae, ki je gradivo za svoje Dreyze
hen Predigen vom Türcken (1568) zbiral tudi pri Trubarju, v odnosu do Turka kaže
defenzivno držo. Boettcher (2004) razlaga, da Andreae v tem odstopa od orien-
talizma, ki ga je E. Said razumel kot superioristični pogled na Vzhodnjaka; ven-
146
Pomembna pa je še ena okoliščina. Zanimanje za južnoslovansko pra-
voslavje, ki ga Trubar kaže v uvodu k prvemu delu glagolske Nove za
veze (1562), je mogoče povezati z idejami o pravoslavju kot zavezniku
zoper papeža, ki so krožile tudi med württemberškimi teologi; Martin
Crusius in Jakob Andreae sta v ta namen navezala stike s carigrajskim
patriarhom.40 Prek omenjenih teologov je lahko Trubar prišel v stik z
idejami, ki pomenijo sintezo med humanističnim filhelenstvom in re-
formacijo – protagonist te sinteze je bil Melanchthon.41 Južni Slovani,
zlasti pravoslavni Srbi, so se ponujali kot most med Württembergom in
Carigradom; znan primer neposrednega stika je Srb Demetrij, carigraj-
ski duhovnik, ki se je leta 1559 zadrževal v Wittenbergu na obisku pri
Melanchthonu. Veliki humanist in teolog je bil nad srečanjem navdu-
šen; Srbu je dal grški prevod augsburške veroizpovedi in pismo za pat
riarha, v katerem dokazuje tesno sorodnost med obema veroizpoved-
ma. (Ben-Tov 2008, 92–93)
V Trubarjevem predgovoru h glagolskemu prevodu so odmevi teh
razmišljanj očitni. Dejstvo, da se Trubar tokrat odreče militantni drži in
Turke deloma prikazuje v ugodni luči, je morda tudi izraz politične pre-
računljivosti, saj je del ciljnega bralstva pod osmansko oblastjo. Ob vseh
omenjenih ozadjih pa je razlika med dvema Trubarjevima Turkoma, tis-
tim demoničnim, ki se mu slovenski tisk zoperstavlja, in tistim včasih
celo dobrohotnim, ki ga bo hrvaški prevod (zlasti v cirilski različici) na
govoril, globoka in pomenljiva. Tudi spričo Trubarjevih lastnih poročil o
izkušnji s Turki (gl. zgoraj) je smiselno domnevati, da turška grožnja ni
okrepila le »obrambnega zidu« na Kolpi, temveč tudi jezikovno mejo.42
Značilno je, da se šele v predgovoru k cirilskemu prvemu delu Nove
zaveze pojavi tudi meja, ki Slovence in Hrvate postavlja za svetilnik
Srbom pod turško oblastjo:
40 Rajhman 1986, 142–45; temeljni deli Zachariades 1941 in Wendebourg 1986.
41 Prim. zdaj Ben-Tov 2008.
42 Tudi Trubarjev dolgoletni zaščitnik Jacob Andreae, ki je gradivo za svoje Dreyze
hen Predigen vom Türcken (1568) zbiral tudi pri Trubarju, v odnosu do Turka kaže
defenzivno držo. Boettcher (2004) razlaga, da Andreae v tem odstopa od orien-
talizma, ki ga je E. Said razumel kot superioristični pogled na Vzhodnjaka; ven-
146
