Page 147 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 147
marko marinčič
die armen gefangnen christen getröst vnnd gesterckht vnnd vnnser hai-
landt Christus mit der zeit in die Türckhey aussgeprait werden. (Kostren-
čić 1874, 2)
Upati je, da bo to po vsej Turčiji spodbudilo pravo krščansko vero in
resnični zveličavni evangelij, Turkom obnovilo srca in čutenje h krščenski
veri, odvrnilo njihovo divjanje, potolažilo in okrepilo uboge ujete kristja-
ne in sčasoma razširilo našega zveličarja Kristusa v Turčijo.
Do sestanka je prišlo v letu pomembnega in dobro izpričanega tur-
škega vpada na Kranjsko.37 Rupel (1962, 104) smiselno opozarja na mej-
ni položaj Bele krajine: tamkajšnji glagoljaški duhovniki so se večino-
ma umaknili pred Turki! In vendar skupna zunanja grožnja ne porodi
ilirističnih razmislekov, kaj šele panslovanskih utopij. Prav nasprotno,
metliška »konferenca« že z lokacijo dogodka začrtuje mejo med dve-
ma jezikovnima področjema: slovenskim, ki je manj podvrženo turški
grožnji in ga je mogoče zamejiti, in hrvaškim, ki mora zaradi fluidnej-
ših, kapilarnih oblik turškega prodora nositi večje misijonsko breme. V
Metliki predhodnici »srbohrvaščine« (!) naložijo celo utopični načrt, po
katerem naj Božja beseda seže do Carigrada in Antikrista stre pri nje-
govem izvoru.
Preveč poenostavljena je razlaga, da so hrvaški protestanti »na karto
turške nevarnosti« igrali zgolj zato, da bi pridobili sponzorstvo za svoje
tiskarsko-založniške pobude, in da so si za ta namen izmislili tudi zgod-
bo o skupnem jeziku, razumljivem do Carigrada, torej tudi Turkom.38
Trubar in Ungnad sta bržkone iskreno verjela, da bo mogoče z Božjo be-
sedo spreobrniti Turke; to je najbrž celo prvi primer, ko se reformacija
vključi v misijonsko delovanje.39 Podoben je kontekst latinskega Korana
(1543): protestanti so prevod razumeli kot orodje, s katerim bo mogoče
razkrinkati lažne mohamedanske nauke; dotlej so se namreč ti skrivali
za prepovedjo prevajanja in razkošno ornamentacijo (Schumann 2018).
37 O poteku napada V. Simoniti 1990, 154–55.
38 Tako npr. Stipčević, 1994, 268–69.
39 Prim. Šmitek 1986. Ehmer (2011, 205) v tej zvezi smiselno navaja nagrobni govor, ki
ga je imel Andreae na pogrebu Ungnada.
145
die armen gefangnen christen getröst vnnd gesterckht vnnd vnnser hai-
landt Christus mit der zeit in die Türckhey aussgeprait werden. (Kostren-
čić 1874, 2)
Upati je, da bo to po vsej Turčiji spodbudilo pravo krščansko vero in
resnični zveličavni evangelij, Turkom obnovilo srca in čutenje h krščenski
veri, odvrnilo njihovo divjanje, potolažilo in okrepilo uboge ujete kristja-
ne in sčasoma razširilo našega zveličarja Kristusa v Turčijo.
Do sestanka je prišlo v letu pomembnega in dobro izpričanega tur-
škega vpada na Kranjsko.37 Rupel (1962, 104) smiselno opozarja na mej-
ni položaj Bele krajine: tamkajšnji glagoljaški duhovniki so se večino-
ma umaknili pred Turki! In vendar skupna zunanja grožnja ne porodi
ilirističnih razmislekov, kaj šele panslovanskih utopij. Prav nasprotno,
metliška »konferenca« že z lokacijo dogodka začrtuje mejo med dve-
ma jezikovnima področjema: slovenskim, ki je manj podvrženo turški
grožnji in ga je mogoče zamejiti, in hrvaškim, ki mora zaradi fluidnej-
ših, kapilarnih oblik turškega prodora nositi večje misijonsko breme. V
Metliki predhodnici »srbohrvaščine« (!) naložijo celo utopični načrt, po
katerem naj Božja beseda seže do Carigrada in Antikrista stre pri nje-
govem izvoru.
Preveč poenostavljena je razlaga, da so hrvaški protestanti »na karto
turške nevarnosti« igrali zgolj zato, da bi pridobili sponzorstvo za svoje
tiskarsko-založniške pobude, in da so si za ta namen izmislili tudi zgod-
bo o skupnem jeziku, razumljivem do Carigrada, torej tudi Turkom.38
Trubar in Ungnad sta bržkone iskreno verjela, da bo mogoče z Božjo be-
sedo spreobrniti Turke; to je najbrž celo prvi primer, ko se reformacija
vključi v misijonsko delovanje.39 Podoben je kontekst latinskega Korana
(1543): protestanti so prevod razumeli kot orodje, s katerim bo mogoče
razkrinkati lažne mohamedanske nauke; dotlej so se namreč ti skrivali
za prepovedjo prevajanja in razkošno ornamentacijo (Schumann 2018).
37 O poteku napada V. Simoniti 1990, 154–55.
38 Tako npr. Stipčević, 1994, 268–69.
39 Prim. Šmitek 1986. Ehmer (2011, 205) v tej zvezi smiselno navaja nagrobni govor, ki
ga je imel Andreae na pogrebu Ungnada.
145
