Page 146 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 146
študijski večeri
doxamque religionem, nisi omnipotentis dei manus suppetias attulerit,
destruere et pessundare. Veneta res etiam, praesertim per aequora, hoc
milite suis se hostibus frequenter terribilem exhibuit, nec quisquam un
quam Slavos segnes ad pugnam invenit. O igitur felicissimam Slavorum
nationem, quae tot millibus annorum magnam Europae partem et haud
spernendam Asiae portionem haereditario iure possidens manum adiecit,
ut totius orbis habenas regeret [...]. (Pribojević [1532] 1997, 73–74)36
Zato se ne sme nihče čuditi, če turški sultan tako ceni može slovanske-
ga rodu, da izmed njih izbira skoraj vse poveljnike v svoji vojski in si od-
bira osebno stražo dvajset tisoč mož izmed Tračanov, Makendoncev in
Ilircev. Izkušnja je namreč pokazala, in to še posebno v teh naših nadvse
nesrečnih časih, da Otomanovo potomstvo s slovansko silo premaguje
kraljestva, si pridobiva cesarstva, zavzema še tako utrjena mesta in preti,
da bo zrušilo rimsko oblast ter uničilo in pogubilo pravo vero, če ne bo
roka vsemogočnega Boga prinesla pomoči. Celo beneška republika je –
zlasti na morju – sovražnike s pomočjo slovanskega vojaka pogosto spra-
vila v trepet, in ni ga, ki bi Slovane kdaj doživel kot mlahave v boju. Zato-
rej: presrečni slovanski narod, ki je imel toliko tisoč let v dedni lasti velik
del Evrope in opazen del Azije, zdaj pa si je zdaj vzel za novo nalogo, da
vzame v roke vajeti vse zemeljske oble [...].
Pribojevićev »beneški« pogled je odmaknjen in zato utopično ab-
strakten: turška ekspanzija lahko po zaslugi janičarjev pomeni zametek
(resničnega ali simbolnega) vseslovanskega imperija. Povsem drugače
nekaj desetletij pozneje na položaj gledajo slovenski in hrvaški refor-
matorji, ki so na celini neposredno soočeni s turškimi vpadi. To se jas-
no pokaže ob srečanju v Metliki leta 1559, ki je bilo namenjeno oce-
ni Konzulovih hrvaških besedil. Poročilo navaja, da bodo razumljiva
Hrvatom, Bosancem, Srbom in vsem do Carigrada – za ta namen je pot-
rebna tudi cirilska različica:
Darmit wirdet verhoffentlich die recht christlich religion vnnd das
ware hailsam euangeli durch die ganntz Türckhey gefordert, Türckhen
hertz vnnd gemuet zu christlichem glauben ernewert, irem wueten gewert,
36 Tj. Kurelac 1997, 73–74.
144
doxamque religionem, nisi omnipotentis dei manus suppetias attulerit,
destruere et pessundare. Veneta res etiam, praesertim per aequora, hoc
milite suis se hostibus frequenter terribilem exhibuit, nec quisquam un
quam Slavos segnes ad pugnam invenit. O igitur felicissimam Slavorum
nationem, quae tot millibus annorum magnam Europae partem et haud
spernendam Asiae portionem haereditario iure possidens manum adiecit,
ut totius orbis habenas regeret [...]. (Pribojević [1532] 1997, 73–74)36
Zato se ne sme nihče čuditi, če turški sultan tako ceni može slovanske-
ga rodu, da izmed njih izbira skoraj vse poveljnike v svoji vojski in si od-
bira osebno stražo dvajset tisoč mož izmed Tračanov, Makendoncev in
Ilircev. Izkušnja je namreč pokazala, in to še posebno v teh naših nadvse
nesrečnih časih, da Otomanovo potomstvo s slovansko silo premaguje
kraljestva, si pridobiva cesarstva, zavzema še tako utrjena mesta in preti,
da bo zrušilo rimsko oblast ter uničilo in pogubilo pravo vero, če ne bo
roka vsemogočnega Boga prinesla pomoči. Celo beneška republika je –
zlasti na morju – sovražnike s pomočjo slovanskega vojaka pogosto spra-
vila v trepet, in ni ga, ki bi Slovane kdaj doživel kot mlahave v boju. Zato-
rej: presrečni slovanski narod, ki je imel toliko tisoč let v dedni lasti velik
del Evrope in opazen del Azije, zdaj pa si je zdaj vzel za novo nalogo, da
vzame v roke vajeti vse zemeljske oble [...].
Pribojevićev »beneški« pogled je odmaknjen in zato utopično ab-
strakten: turška ekspanzija lahko po zaslugi janičarjev pomeni zametek
(resničnega ali simbolnega) vseslovanskega imperija. Povsem drugače
nekaj desetletij pozneje na položaj gledajo slovenski in hrvaški refor-
matorji, ki so na celini neposredno soočeni s turškimi vpadi. To se jas-
no pokaže ob srečanju v Metliki leta 1559, ki je bilo namenjeno oce-
ni Konzulovih hrvaških besedil. Poročilo navaja, da bodo razumljiva
Hrvatom, Bosancem, Srbom in vsem do Carigrada – za ta namen je pot-
rebna tudi cirilska različica:
Darmit wirdet verhoffentlich die recht christlich religion vnnd das
ware hailsam euangeli durch die ganntz Türckhey gefordert, Türckhen
hertz vnnd gemuet zu christlichem glauben ernewert, irem wueten gewert,
36 Tj. Kurelac 1997, 73–74.
144
