Page 184 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 184
bilo je povedano
razmerah se je lahko to protislovje razrešilo samó po zaslugi sprožila,
ki je moralo imeti korenine v religioznem območju.
In vendar je humanizem kot gibanje nedvomno razrahljal tla za
vznik reformacijskega slovstva v dotlej literarno zelo malo kultivira-
nem jeziku. Razvojno črto, ki jo je slutil Slodnjak že pred pol stoletja,
moremo videti kljub razmeroma zelo ozki bazi zadevnih virov zlasti v
tistih izjavah dunajskih humanistov slovenskega rodu, ki pričajo o po-
stopnem ozaveščanju o posebni jezikovni in etnični pripadnosti. Ob
tem ne smemo prezreti tudi za humaniste značilnega zanimanja za iz-
raz individualizma v zgodovini in preteklosti lastnega naroda, saj se hu-
manistični individualizem (Barbarič 1976: 416) ne izraža le v osebni sfe-
ri, temveč začenja posvečati pozornost tudi življenju večjih in manjših
posebnih skupnosti, njihovi domovini, zgodovini in jeziku – ne glede
na to, če se ta interes kaže marsikdaj v dozdevoma še tako abstruznih,
psevdohistoričnih in nekritičnih konstrukcijah (privilegij Aleksandra
Velikega Slovanom, slovanski izvor Hieronima itn.). Glede ljudskega je-
zika kot ene bistvenih in najbolj vidnih prvin posebne etnične pripadno-
sti se sprva megleno zarisujejo indiciji pri prvem humanističnem vzgo-
jitelju Maksimilijana I. Tomažu Prelokarju (Thomas de Cilia), potlej pa
zlasti v Oberstainovem panegiriku na taistega cesarja iz leta 1513. Gre za
humanistično misel, ki sega nazaj do Eneja Silvija Piccolominija v sre-
do 15. stoletja in ki – poleg latinščine kot jezikovnega izrazila sui generis
[33] – priznava načelno enakopravnost vseh jezikov (Simoniti 1979: 228–
230). Te misli se nam potlej programatično oglašajo pri obeh patriotično
najbolj gorečih predstavnikih slovenskega protestantizma, Dalmatinu
in zlasti Bohoriču. Vsi slovenski protestantski pisci so bili deležni te-
meljite humanistične izobrazbe, s Trubarjem vred, čeprav je bila ta pri
njem nemara še najmanj sistematična. Pri vseh je tudi dovolj jasno iz-
ražena prosvetiteljska tendenca; glede Trubarja naj zadošča že opozori-
lo na njegovo (in Kreljevo) znamenito pismo iz leta 1565 s pozivom na
premagovanje splošne zaostalosti (»barbaries« oz. boj proti njej je mor-
da najbolj pristno humanistično geslo), prebujanje slovenskih množic in
pospeševanje lepih umetnosti in duhovne omike (Rupel 1951: 111–112).
In pri Trubarju bi kazalo omeniti še en znan moment: tipično huma-
182
razmerah se je lahko to protislovje razrešilo samó po zaslugi sprožila,
ki je moralo imeti korenine v religioznem območju.
In vendar je humanizem kot gibanje nedvomno razrahljal tla za
vznik reformacijskega slovstva v dotlej literarno zelo malo kultivira-
nem jeziku. Razvojno črto, ki jo je slutil Slodnjak že pred pol stoletja,
moremo videti kljub razmeroma zelo ozki bazi zadevnih virov zlasti v
tistih izjavah dunajskih humanistov slovenskega rodu, ki pričajo o po-
stopnem ozaveščanju o posebni jezikovni in etnični pripadnosti. Ob
tem ne smemo prezreti tudi za humaniste značilnega zanimanja za iz-
raz individualizma v zgodovini in preteklosti lastnega naroda, saj se hu-
manistični individualizem (Barbarič 1976: 416) ne izraža le v osebni sfe-
ri, temveč začenja posvečati pozornost tudi življenju večjih in manjših
posebnih skupnosti, njihovi domovini, zgodovini in jeziku – ne glede
na to, če se ta interes kaže marsikdaj v dozdevoma še tako abstruznih,
psevdohistoričnih in nekritičnih konstrukcijah (privilegij Aleksandra
Velikega Slovanom, slovanski izvor Hieronima itn.). Glede ljudskega je-
zika kot ene bistvenih in najbolj vidnih prvin posebne etnične pripadno-
sti se sprva megleno zarisujejo indiciji pri prvem humanističnem vzgo-
jitelju Maksimilijana I. Tomažu Prelokarju (Thomas de Cilia), potlej pa
zlasti v Oberstainovem panegiriku na taistega cesarja iz leta 1513. Gre za
humanistično misel, ki sega nazaj do Eneja Silvija Piccolominija v sre-
do 15. stoletja in ki – poleg latinščine kot jezikovnega izrazila sui generis
[33] – priznava načelno enakopravnost vseh jezikov (Simoniti 1979: 228–
230). Te misli se nam potlej programatično oglašajo pri obeh patriotično
najbolj gorečih predstavnikih slovenskega protestantizma, Dalmatinu
in zlasti Bohoriču. Vsi slovenski protestantski pisci so bili deležni te-
meljite humanistične izobrazbe, s Trubarjem vred, čeprav je bila ta pri
njem nemara še najmanj sistematična. Pri vseh je tudi dovolj jasno iz-
ražena prosvetiteljska tendenca; glede Trubarja naj zadošča že opozori-
lo na njegovo (in Kreljevo) znamenito pismo iz leta 1565 s pozivom na
premagovanje splošne zaostalosti (»barbaries« oz. boj proti njej je mor-
da najbolj pristno humanistično geslo), prebujanje slovenskih množic in
pospeševanje lepih umetnosti in duhovne omike (Rupel 1951: 111–112).
In pri Trubarju bi kazalo omeniti še en znan moment: tipično huma-
182
