Page 179 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 179
primož Simoniti
visoko povzdignjeni nad »mračni« srednji vek in ki o samih sebi misli-
jo, da bodo prinesli na svet novo, lepšo dobo. Erazem npr. daje tradici-
onalnemu svetu slabšalni pridevek »gotski«. Tako postanejo tudi sever-
ni humanisti žrtev lepe sokratske zmote, da je človek, ki ima vednost in
znanje in omiko, eo ipso že boljši. Nenavadno daleč sega problematično
prepričanje humanistov kot nosilcev naivne vere v napredek, precenjeva-
nje pomena, ki da ga ima to njihovo novo, v svojem bistvu vzgojno-izo-
brazbeno orientirano gibanje: z njegovo pomočjo da bo mogoče preob-
raziti svet. Najvidnejši nemški humanisti kot Hutten, Capito, Erazem,
Bebel, Eck itn. z vriskom pozdravljajo novi vek: po božji milosti se ljud-
je spet obračajo k dobremu, h klasičnim študijam kot viru vsakršne pos-
vetne vednosti, zdaj zdaj bo spet vstala stara, neomadeževana čistost kr-
ščanske vere. Pa še nekaj se zbudi v Nemčiji: prvi vzgibi nacionalnega
gibanja in oživljene narodnostne zavesti. V povezavi z nemško nacio-
nalnim protirimskim afektom pa humanisti tukaj nihajo med resenti-
mentom, občutkom konkurence in občudovanja do Italijanov. Najbolj
donečih hvalnic je deležen Erazem v Nemčiji kot »decus Germaniae« –
pa je vendar ta mož naravnan izrazito kozmopolitsko; vsem hoče biti
skupen ali, še rajši, vsem tuj. Celo Celtis, odkritelj in izdajatelj Tacitove
Germanije [26] in Hrosvite iz Gandersheima, kaže v marsikateri izjavi
nenavadno brezdomovinskost: ni važno, kje umreš, od vsepovsod drži
pot v Jupitrove dvore (Bezold 1959: 6).
Takih protislovij bi lahko našteli še celo vrsto. Že to naj torej zadoš-
ča: humanizem v Italiji, Nemčiji, Španiji itn. kaže vso svojo polivalen-
tnost. V Nemčiji npr. se starejši humanizem spričo hkratnosti sholastike
in humanizma na univerzah kaže mnogokje v sopotništvu sholastične
»stare poti« (via antiqua) realistov in njeni kombinaciji z novo usmerit-
vijo humanistov; dokaz za to je npr. kasnejši Luthrov najtrši nasprotnik
Johannes Eck. Ta mož, ki vidi pozneje pravega povzročitelja reforma-
cijskega prevrata v Erazmu, še leta 1518 slavi taistega Erazma: skoraj vsi
učenjaki razen nekaj kutarjev in teologistov da so erazmovci (Lortz 1962,
1:55). Mlajši humanizem erfurtskega kroga (Eobanus Hessus, Crotus
Rubeanus) je že bistveno radikalnejši; k temu pripomore v nemajhni
meri tudi polarizacija duhov ob aferi Reuchlin in mračnjaki. Katoliški
177
visoko povzdignjeni nad »mračni« srednji vek in ki o samih sebi misli-
jo, da bodo prinesli na svet novo, lepšo dobo. Erazem npr. daje tradici-
onalnemu svetu slabšalni pridevek »gotski«. Tako postanejo tudi sever-
ni humanisti žrtev lepe sokratske zmote, da je človek, ki ima vednost in
znanje in omiko, eo ipso že boljši. Nenavadno daleč sega problematično
prepričanje humanistov kot nosilcev naivne vere v napredek, precenjeva-
nje pomena, ki da ga ima to njihovo novo, v svojem bistvu vzgojno-izo-
brazbeno orientirano gibanje: z njegovo pomočjo da bo mogoče preob-
raziti svet. Najvidnejši nemški humanisti kot Hutten, Capito, Erazem,
Bebel, Eck itn. z vriskom pozdravljajo novi vek: po božji milosti se ljud-
je spet obračajo k dobremu, h klasičnim študijam kot viru vsakršne pos-
vetne vednosti, zdaj zdaj bo spet vstala stara, neomadeževana čistost kr-
ščanske vere. Pa še nekaj se zbudi v Nemčiji: prvi vzgibi nacionalnega
gibanja in oživljene narodnostne zavesti. V povezavi z nemško nacio-
nalnim protirimskim afektom pa humanisti tukaj nihajo med resenti-
mentom, občutkom konkurence in občudovanja do Italijanov. Najbolj
donečih hvalnic je deležen Erazem v Nemčiji kot »decus Germaniae« –
pa je vendar ta mož naravnan izrazito kozmopolitsko; vsem hoče biti
skupen ali, še rajši, vsem tuj. Celo Celtis, odkritelj in izdajatelj Tacitove
Germanije [26] in Hrosvite iz Gandersheima, kaže v marsikateri izjavi
nenavadno brezdomovinskost: ni važno, kje umreš, od vsepovsod drži
pot v Jupitrove dvore (Bezold 1959: 6).
Takih protislovij bi lahko našteli še celo vrsto. Že to naj torej zadoš-
ča: humanizem v Italiji, Nemčiji, Španiji itn. kaže vso svojo polivalen-
tnost. V Nemčiji npr. se starejši humanizem spričo hkratnosti sholastike
in humanizma na univerzah kaže mnogokje v sopotništvu sholastične
»stare poti« (via antiqua) realistov in njeni kombinaciji z novo usmerit-
vijo humanistov; dokaz za to je npr. kasnejši Luthrov najtrši nasprotnik
Johannes Eck. Ta mož, ki vidi pozneje pravega povzročitelja reforma-
cijskega prevrata v Erazmu, še leta 1518 slavi taistega Erazma: skoraj vsi
učenjaki razen nekaj kutarjev in teologistov da so erazmovci (Lortz 1962,
1:55). Mlajši humanizem erfurtskega kroga (Eobanus Hessus, Crotus
Rubeanus) je že bistveno radikalnejši; k temu pripomore v nemajhni
meri tudi polarizacija duhov ob aferi Reuchlin in mračnjaki. Katoliški
177
