Page 183 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 183
primož Simoniti
kontekstu Erazem – Zwingli skozi Bonomovo posredovanje iskati iz-
vor njegovega teološkega humanizma, ki ga je v svojih študijah osvetlil
Rajhman (1982: 221) in pokazal, da sega vpliv cvinglijanstva na Trubarja
vsaj do leta 1560. […]
[31] Izrecni odmevi Erazma in njegove biblične teologije iz cerkve-
nih očetov se pri Trubarju oglašajo od njegovega prvega svetopisemske-
ga prevoda leta 1555 naprej (Barbarič 1972: 87–89), zadnjič menda v Ta
celem psaltru Davidovem 1566, kjer se Trubar v svojem drugem sloven-
skem literarno zgodovinskem in teološkem »predgovoru o psaltru« skli-
cuje poleg cerkvenih očetov Hieronima, Avguština in Atanazija ravno
na Erazma. Po pravici je v tej zvezi Slodnjak (1975: 45) poudaril, da je
za Trubarja »značilno, kakšen pomen je v tej povezavi odmeril ravno
zadnjemu«, tj. Erazmu. Odkar pa je raziskovanje zadnjih let pokazalo,
da prav teologija pri Erazmu ni zgolj nekakšen privesek, temveč da mu
predstavlja kar središče življenja (Stupperich 1975: 44; Herding 1975: 105),
bo treba torej v luči teh raziskav preveriti pomen Erazmove humanistič-
no-filološke in teološke misli za nazorsko genezo mladega Trubarja. Pri
tem seveda ne kaže izgubiti izpred oči tegale dejstva: brez tekstne kritike
Lorenza Valle bi ne bilo takega biblicista Erazma, kakršnega poznamo;
brez Erazma bi bila že spričo njegove kritike zlorab v cerkvi tudi refor-
macijska misel drugačna vsaj v svoji zunanji podobi. Toda od še tako sar-
kastične kritike kriznega položaja poznosrednjeveške cerkve in od hu-
manistične filološke kritike do reformatorskega dejanja je še ogromen,
bistven korak. In poglavitni impulz za ta korak je moral priti iz globo-
ke religiozne eksistencialne stiske in potrebe, ki ima le malo skupnega z
idejnim krogom humanističnega racionalizma.
Še en, nemara bolj zunanji moment kaže omeniti. Humanizem je
duhovno gibanje izobrazbene elite. Humanistu zadošča za komuniciranje
[32] z vrstniki latinski idiom. Povprečni humanist se v praksi omejuje na
ozek krog izbrancev in vse prepogosto gleda zviška na neomikano mno-
žico, in to kljub svoji veri o načelni človekovi vzgojljivosti. Erazem v svo-
jem krščanskem humanizmu poudarja pravico, naj vsakdo bere knjigo
knjig v svojem jeziku, vendar so vsi njegovi spisi s teološkimi vred že po
jezikovnem mediju, latinščini, namenjeni izobražencem. V slovenskih
181
kontekstu Erazem – Zwingli skozi Bonomovo posredovanje iskati iz-
vor njegovega teološkega humanizma, ki ga je v svojih študijah osvetlil
Rajhman (1982: 221) in pokazal, da sega vpliv cvinglijanstva na Trubarja
vsaj do leta 1560. […]
[31] Izrecni odmevi Erazma in njegove biblične teologije iz cerkve-
nih očetov se pri Trubarju oglašajo od njegovega prvega svetopisemske-
ga prevoda leta 1555 naprej (Barbarič 1972: 87–89), zadnjič menda v Ta
celem psaltru Davidovem 1566, kjer se Trubar v svojem drugem sloven-
skem literarno zgodovinskem in teološkem »predgovoru o psaltru« skli-
cuje poleg cerkvenih očetov Hieronima, Avguština in Atanazija ravno
na Erazma. Po pravici je v tej zvezi Slodnjak (1975: 45) poudaril, da je
za Trubarja »značilno, kakšen pomen je v tej povezavi odmeril ravno
zadnjemu«, tj. Erazmu. Odkar pa je raziskovanje zadnjih let pokazalo,
da prav teologija pri Erazmu ni zgolj nekakšen privesek, temveč da mu
predstavlja kar središče življenja (Stupperich 1975: 44; Herding 1975: 105),
bo treba torej v luči teh raziskav preveriti pomen Erazmove humanistič-
no-filološke in teološke misli za nazorsko genezo mladega Trubarja. Pri
tem seveda ne kaže izgubiti izpred oči tegale dejstva: brez tekstne kritike
Lorenza Valle bi ne bilo takega biblicista Erazma, kakršnega poznamo;
brez Erazma bi bila že spričo njegove kritike zlorab v cerkvi tudi refor-
macijska misel drugačna vsaj v svoji zunanji podobi. Toda od še tako sar-
kastične kritike kriznega položaja poznosrednjeveške cerkve in od hu-
manistične filološke kritike do reformatorskega dejanja je še ogromen,
bistven korak. In poglavitni impulz za ta korak je moral priti iz globo-
ke religiozne eksistencialne stiske in potrebe, ki ima le malo skupnega z
idejnim krogom humanističnega racionalizma.
Še en, nemara bolj zunanji moment kaže omeniti. Humanizem je
duhovno gibanje izobrazbene elite. Humanistu zadošča za komuniciranje
[32] z vrstniki latinski idiom. Povprečni humanist se v praksi omejuje na
ozek krog izbrancev in vse prepogosto gleda zviška na neomikano mno-
žico, in to kljub svoji veri o načelni človekovi vzgojljivosti. Erazem v svo-
jem krščanskem humanizmu poudarja pravico, naj vsakdo bere knjigo
knjig v svojem jeziku, vendar so vsi njegovi spisi s teološkimi vred že po
jezikovnem mediju, latinščini, namenjeni izobražencem. V slovenskih
181
