Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 182
bilo je povedano
cije ravno med humanisti te generacije.6 Podoba pa je taka, da se večina
najvidnejših med temi humanisti opredeli zoper reformacijo in zavza-
me celo militantno antireformacijsko stališče. Tu v marsičem slej ko prej
tavamo v temi, ko skušamo izluščiti nagibe in razložiti konflikte v živ-
ljenju in delu osebnosti, udeleženih v stiku humanizma in reformacije,
v njunem dopolnjevanju in spopadu. To je, mimogrede povedano, tudi
predmet intenzivnega študija v širšem evropskem raziskovanju odnosa
med reformacijo in humanizmom; pri tem celo ugotavljajo (Stupperich
1975: 43; Herding 1975: 98), da [30] so v tem problemskem sklopu veli-
kokrat poučnejši primeri manjših ali celo obskurnih humanistov kakor
pa singularne velike osebnosti kot kak Erazem ali Zwingli.
V našem okviru se nam zdi ključnega pomena osebnost Petra
Bonoma predvsem zaradi vpliva, ki ga je imel na oblikovanje duhovne-
ga profila mladega Trubarja. Upajmo, da se bodo našla kakšna direk-
tnejša pričevanja – za zdaj je namreč mogoče samo ugibati, kaj neki je
vodilo Bonoma, da se je na stara leta približal švicarskim reformacij-
skim smerem, potem ko se je bil sam izoblikoval v humanista še globo-
ko v 15. stoletju in do odhoda z Dunaja leta 1523 veljal za odločnega pro-
tilutrovca.7 Ne bom ponavljal neštetokrat citiranega mesta o tem, kako je
Bonomo s kleriki na svojem dvoru bral in interpretiral Vergilija, Erazma
in Calvina, v praktični politiki pa izpričal pravo erazmovsko toleranco
in pacifizem. Zanimive so morda v tej zvezi ugotovitve švicarskih razi-
skovalcev8 o Zwingliju, ki je šel skozi dunajsko humanistično šolo in do-
živel dva obrata: prvega okoli leta 1515 ob branju Erazmovega Priročnika
krščanskega vojščaka (Enchiridion militis christiani), pri čemer je od
Erazma dobil spodbude za biblično-patristične študije, šele drugi obrat
pa da je bil resnično reformatorski. Glede našega Trubarja je morda v
6 Prim. še Anton Slodnjak, Nov pogled na vznik slovenske in hrvaške reformacijske
književnosti 16. stoletja, Slavistična revija 5–7 (1954), 109–120; Anton Slodnjak, Ob
zibeli slovenske literature, Prostor in čas 4 (1972), 218–221.
7 Gerhard Rili, Bonomo Pietro, v: Dizionario biografico degli Italiani 12, Roma 1970,
341–345, zlasti 344. Prim. zdaj še Stefano Di Brazzano, Pietro Bonomo (1458–1546),
diplomatico, umanista e vescovo di Trieste. La vita e l‘opera letteraria, Trieste 2005,
zlasti 326ss.
8 Prim. Stupperich (1975: 53) in tam navedeno literaturo.
180
cije ravno med humanisti te generacije.6 Podoba pa je taka, da se večina
najvidnejših med temi humanisti opredeli zoper reformacijo in zavza-
me celo militantno antireformacijsko stališče. Tu v marsičem slej ko prej
tavamo v temi, ko skušamo izluščiti nagibe in razložiti konflikte v živ-
ljenju in delu osebnosti, udeleženih v stiku humanizma in reformacije,
v njunem dopolnjevanju in spopadu. To je, mimogrede povedano, tudi
predmet intenzivnega študija v širšem evropskem raziskovanju odnosa
med reformacijo in humanizmom; pri tem celo ugotavljajo (Stupperich
1975: 43; Herding 1975: 98), da [30] so v tem problemskem sklopu veli-
kokrat poučnejši primeri manjših ali celo obskurnih humanistov kakor
pa singularne velike osebnosti kot kak Erazem ali Zwingli.
V našem okviru se nam zdi ključnega pomena osebnost Petra
Bonoma predvsem zaradi vpliva, ki ga je imel na oblikovanje duhovne-
ga profila mladega Trubarja. Upajmo, da se bodo našla kakšna direk-
tnejša pričevanja – za zdaj je namreč mogoče samo ugibati, kaj neki je
vodilo Bonoma, da se je na stara leta približal švicarskim reformacij-
skim smerem, potem ko se je bil sam izoblikoval v humanista še globo-
ko v 15. stoletju in do odhoda z Dunaja leta 1523 veljal za odločnega pro-
tilutrovca.7 Ne bom ponavljal neštetokrat citiranega mesta o tem, kako je
Bonomo s kleriki na svojem dvoru bral in interpretiral Vergilija, Erazma
in Calvina, v praktični politiki pa izpričal pravo erazmovsko toleranco
in pacifizem. Zanimive so morda v tej zvezi ugotovitve švicarskih razi-
skovalcev8 o Zwingliju, ki je šel skozi dunajsko humanistično šolo in do-
živel dva obrata: prvega okoli leta 1515 ob branju Erazmovega Priročnika
krščanskega vojščaka (Enchiridion militis christiani), pri čemer je od
Erazma dobil spodbude za biblično-patristične študije, šele drugi obrat
pa da je bil resnično reformatorski. Glede našega Trubarja je morda v
6 Prim. še Anton Slodnjak, Nov pogled na vznik slovenske in hrvaške reformacijske
književnosti 16. stoletja, Slavistična revija 5–7 (1954), 109–120; Anton Slodnjak, Ob
zibeli slovenske literature, Prostor in čas 4 (1972), 218–221.
7 Gerhard Rili, Bonomo Pietro, v: Dizionario biografico degli Italiani 12, Roma 1970,
341–345, zlasti 344. Prim. zdaj še Stefano Di Brazzano, Pietro Bonomo (1458–1546),
diplomatico, umanista e vescovo di Trieste. La vita e l‘opera letteraria, Trieste 2005,
zlasti 326ss.
8 Prim. Stupperich (1975: 53) in tam navedeno literaturo.
180
