Page 181 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 181
primož Simoniti
zacijo duhov med humanisti in bile po marsikaterem mnenju krive za
kritično zaostritev razmer v Nemčiji, katere vrhunec je bila kmečka voj-
na, če ne omenjamo še radikalnejših nasledkov v naukih nekaterih nje-
govih somišljenikov, ki so pripeljale npr. do katastrofalnega upada uni-
verzitetnih študij. To pa je zadelo humaniste v živo, ogrožene so bile
»bonae litterae« in ves, po mnenju humanistov, iz njih izvirajoči bla-
goslov. Zatorej ni zaman govor o bistvenem zlomu (Zusammenbruch)
nemškega humanizma v letu 1525. Podoba je, da je sicer marsikdo od hu-
manistov [28] notranje simpatiziral s tezami reformatorjev, »irenične-
ga« Philippa Melanchthona npr., vendar se iz takih ali drugačnih, tudi
eksistenčnih in čisto oportunističnih razlogov ni maral mešati v vrti-
nec konfesionalnih bojev. […]
Zato se zdi umesten sklep, da se humanizem in reformacija kot du-
hovni gibanji sicer do neke mere prekrivata, čeprav samo v določe-
nem segmentu svojega vsakokratnega območja. V tem segmentu jima
je predvsem skupen pač subjektivizem in individualizem, ki v vseh re-
formacijskih smereh izpostavlja predvsem osrednje vprašanje [29] oseb-
ne vere, osebne odgovornosti individua in njegovega opravičenja pred
Bogom brez vsakršnih institucionalnih posrednikov. Humanizem kot
prvenstveno antropocentrično gibanje literarno-filološkega značaja pa
je prepričan o načelni vzgojljivosti racionalno delujočega človeka v mo-
ralno bitje, zmožno osebno odgovornega ravnanja.
Slovenska problematika v razmerju med obema idejnima kvalitetama
kaže nekaj pomembnih specifičnosti. Prvi odmevi reformacijskega vre-
nja se pokažejo pri nas razmeroma zgodaj, vsaj že leta 1521, čeprav sme-
mo govoriti o živahnejšem razmahu šele nekako od tridesetih let naprej.
V tem času se nam kaže (Simoniti 1979: 61–112) razmeroma jasno zarisan
krog humanistov v matični domovini okrog drugega ljubljanskega škofa
Krištofa Ravbarja s poglavitnim predstavnikom v antikvarju, arhitektu
in literatu Augustinu Tyfernu. Po sili razmer pa deluje nekaj razmero-
ma izrazitih imen tudi na Dunaju, na dvoru in na univerzi – vendar ne
brez zveze z ožjo domovino. Ob tem se odpira načelno vprašanje o glob-
lji povezanosti humanizma in reformacije glede na Slodnjakovo misel iz
leta 1934 (14–17), ki govori o morebitnem zarodišču slovenske reforma-
179
zacijo duhov med humanisti in bile po marsikaterem mnenju krive za
kritično zaostritev razmer v Nemčiji, katere vrhunec je bila kmečka voj-
na, če ne omenjamo še radikalnejših nasledkov v naukih nekaterih nje-
govih somišljenikov, ki so pripeljale npr. do katastrofalnega upada uni-
verzitetnih študij. To pa je zadelo humaniste v živo, ogrožene so bile
»bonae litterae« in ves, po mnenju humanistov, iz njih izvirajoči bla-
goslov. Zatorej ni zaman govor o bistvenem zlomu (Zusammenbruch)
nemškega humanizma v letu 1525. Podoba je, da je sicer marsikdo od hu-
manistov [28] notranje simpatiziral s tezami reformatorjev, »irenične-
ga« Philippa Melanchthona npr., vendar se iz takih ali drugačnih, tudi
eksistenčnih in čisto oportunističnih razlogov ni maral mešati v vrti-
nec konfesionalnih bojev. […]
Zato se zdi umesten sklep, da se humanizem in reformacija kot du-
hovni gibanji sicer do neke mere prekrivata, čeprav samo v določe-
nem segmentu svojega vsakokratnega območja. V tem segmentu jima
je predvsem skupen pač subjektivizem in individualizem, ki v vseh re-
formacijskih smereh izpostavlja predvsem osrednje vprašanje [29] oseb-
ne vere, osebne odgovornosti individua in njegovega opravičenja pred
Bogom brez vsakršnih institucionalnih posrednikov. Humanizem kot
prvenstveno antropocentrično gibanje literarno-filološkega značaja pa
je prepričan o načelni vzgojljivosti racionalno delujočega človeka v mo-
ralno bitje, zmožno osebno odgovornega ravnanja.
Slovenska problematika v razmerju med obema idejnima kvalitetama
kaže nekaj pomembnih specifičnosti. Prvi odmevi reformacijskega vre-
nja se pokažejo pri nas razmeroma zgodaj, vsaj že leta 1521, čeprav sme-
mo govoriti o živahnejšem razmahu šele nekako od tridesetih let naprej.
V tem času se nam kaže (Simoniti 1979: 61–112) razmeroma jasno zarisan
krog humanistov v matični domovini okrog drugega ljubljanskega škofa
Krištofa Ravbarja s poglavitnim predstavnikom v antikvarju, arhitektu
in literatu Augustinu Tyfernu. Po sili razmer pa deluje nekaj razmero-
ma izrazitih imen tudi na Dunaju, na dvoru in na univerzi – vendar ne
brez zveze z ožjo domovino. Ob tem se odpira načelno vprašanje o glob-
lji povezanosti humanizma in reformacije glede na Slodnjakovo misel iz
leta 1934 (14–17), ki govori o morebitnem zarodišču slovenske reforma-
179
