Page 180 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 180
bilo je povedano
historik Lortz (1962, 1:63), ki je kljub mestoma diskriminatorskemu vred-
notenju humanistov, zlasti Erazma in njegove religioznosti, bistveno pre-
maknil podobo zgodovinskega razvoja reformacije v Nemčiji, sodi, da
je pri tem na delu razsvetljenski element v duhovnem svetu humani-
stov: ta element da se kaže v odvrnitvi od religioznega razodetja, ki
da ga zamenja vera v vrednost ustvarjalnega individua. Do izraza pri-
de libertinizem, ki da preobrne celó stoiško naravnani moralizem (ta
»Religionsersatz der Humanisten«) v ohlapne predstave o moralnih dol-
žnostih v besedi, dejanju in nehanju.
Na eni strani so humanisti; na drugi strani pa stoji iz globoke eksis-
tencialne stiske v mukah in okrutnih notranjih bojih porojeni reforma-
cijski obrat Martina Luthra. Na eni strani razsvetljenski racionalizem
humanistov in njihovo nedogmatsko pojmovanje: ker je krščanstvo mo-
noteizem, je torej tudi kak monoteizem platonskega [27] kova pravza-
prav isto kot krščanstvo; to je ena skrajnost. Na drugi strani je kot druga
skrajnost Luthrova zahteva po brezpogojni podreditvi besedi razodetja,
njegova gesla: sola scriptura, sola fides, sola gratia. Luthrovi radikalni
programski spisi iz leta 1520, cerkveno izobčenje, wormski edikt – vse
to je terjalo od humanistov, da se opredelijo. Vedno bolj neizprosno se
je izpostavljala teološka problematika. Luthrov odnos do humanizma je
Lortz (1962, 1:296) označil takole: Luther zelo veliko dolguje filologiji hu-
manizma, toda zmotno bi bilo, ko bi trdili, da je njegov osebni reforma-
torski obrat bistveno determiniran s humanizmom. In še: Luther sploh
ni mogel imeti kakega notranjega odnosa do humanizma, saj naravnost
zničuje človeško, torej humanistično prvino, človekovo svobodno voljo
in njeno moč; samó milost obstaja. Njemu samemu da ta nezdružljivost
njegove teologije in humanizma dolgo ni bila jasna.
Če upoštevamo to sodbo, ki jo delijo tudi protestantski teologi, bi
dejali, da pač ni nikakršno naključje, če se je razmerje med Luthrom in
Erazmom dokončno odločilo ravno v polemiki o pravzaprav osrednjem
vprašanju svobodne volje. Sam Luther (1950–55, 3:292) nam je to potr-
dil v znanem priznanju: »Ti [Erazem] si edini med vsemi zadel jedro ...
ti edini si videl stožer in si mi skočil za vrat.« Luthrov nastop pa je imel
tudi širše družbene posledice. Njegove radikalne teze so izzvale polari-
178
historik Lortz (1962, 1:63), ki je kljub mestoma diskriminatorskemu vred-
notenju humanistov, zlasti Erazma in njegove religioznosti, bistveno pre-
maknil podobo zgodovinskega razvoja reformacije v Nemčiji, sodi, da
je pri tem na delu razsvetljenski element v duhovnem svetu humani-
stov: ta element da se kaže v odvrnitvi od religioznega razodetja, ki
da ga zamenja vera v vrednost ustvarjalnega individua. Do izraza pri-
de libertinizem, ki da preobrne celó stoiško naravnani moralizem (ta
»Religionsersatz der Humanisten«) v ohlapne predstave o moralnih dol-
žnostih v besedi, dejanju in nehanju.
Na eni strani so humanisti; na drugi strani pa stoji iz globoke eksis-
tencialne stiske v mukah in okrutnih notranjih bojih porojeni reforma-
cijski obrat Martina Luthra. Na eni strani razsvetljenski racionalizem
humanistov in njihovo nedogmatsko pojmovanje: ker je krščanstvo mo-
noteizem, je torej tudi kak monoteizem platonskega [27] kova pravza-
prav isto kot krščanstvo; to je ena skrajnost. Na drugi strani je kot druga
skrajnost Luthrova zahteva po brezpogojni podreditvi besedi razodetja,
njegova gesla: sola scriptura, sola fides, sola gratia. Luthrovi radikalni
programski spisi iz leta 1520, cerkveno izobčenje, wormski edikt – vse
to je terjalo od humanistov, da se opredelijo. Vedno bolj neizprosno se
je izpostavljala teološka problematika. Luthrov odnos do humanizma je
Lortz (1962, 1:296) označil takole: Luther zelo veliko dolguje filologiji hu-
manizma, toda zmotno bi bilo, ko bi trdili, da je njegov osebni reforma-
torski obrat bistveno determiniran s humanizmom. In še: Luther sploh
ni mogel imeti kakega notranjega odnosa do humanizma, saj naravnost
zničuje človeško, torej humanistično prvino, človekovo svobodno voljo
in njeno moč; samó milost obstaja. Njemu samemu da ta nezdružljivost
njegove teologije in humanizma dolgo ni bila jasna.
Če upoštevamo to sodbo, ki jo delijo tudi protestantski teologi, bi
dejali, da pač ni nikakršno naključje, če se je razmerje med Luthrom in
Erazmom dokončno odločilo ravno v polemiki o pravzaprav osrednjem
vprašanju svobodne volje. Sam Luther (1950–55, 3:292) nam je to potr-
dil v znanem priznanju: »Ti [Erazem] si edini med vsemi zadel jedro ...
ti edini si videl stožer in si mi skočil za vrat.« Luthrov nastop pa je imel
tudi širše družbene posledice. Njegove radikalne teze so izzvale polari-
178
