Page 209 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 209
marko kerševan
reč govore, da se tam, kjer obstaja le en varuh in služabnik, ta rad iz slu-
žabnika oznanila spreminja v njegovega gospodarja, ki po svoji presoji
in računih odloča, kdo in kako ga bo deležen, v kakšni meri, za kakšno
ceno, s kakšnim popustom ali v kakšni vezani trgovini bo ponujano ali
celo vsiljevano.
»Notranja« krščanska pluralnost – katere izraz in zagotovilo je tudi
slovenski protestantizem – danes tudi pri nas ni več poglavitni izraz
modernega duhovnega in kulturnega pluralizma. Je pa gotovo eden
najelementarnejših in najrazvidnejših dokazov in zagotovil zanj, je
elementarni dokaz, da imamo na Slovenskem moderno, diferencirano
družbo, ki je kot taka tudi zmožna združljivosti z drugimi diferenciranimi
družbami v združujoči se Evropi, ki tudi sama zmore tako združevanje
le kot bogato diferencirana družba.
Notranje bogato razčlenjena Slovenija (tudi s protestantsko kompo-
nento svoje zgodovine in sedanjosti) bo laže našla dovolj naveznih točk
na tako Evropo in le zadostno število raznovrstnih vezi je zagotovilo, da
je katerakoli vez ne bi enostransko in preveč priklenila.
Pisatelj Pregelj je v svojem katoliško navdihnjenem obravnavanju
usode protestantizma na Slovenskem svojčas ugotavljal, da slovenska
tla za protestantizem niso (bila) primerna, da seme ni vzklilo in da je
bilo morda prezgodaj sejano. Ne bi sedaj razpravljali o tem, ali je seme
vzklilo ali ne in ali so bila slovenska tla dovolj dobra zanj. Raje obrni-
mo prispodobo in recimo: za tla sama je dobro, če v njih klije več razno
vrstnih semen, le raznovrstna rast in podrast dobro varuje ta tla pred iz-
črpavanjem in erozijami; monokulture tega ne zmorejo.
Morda le še ena »kažipotna« značilnost naših reformacijskih začet-
kov kot modernega naroda. Prva knjiga v slovenskem jeziku ni bila na-
menjena specialistom in izbrancem. To niso bili niti upravni spisi za
državne uradnike (kot pri nekaterih drugih narodih), ni bila knjiga za
specialiste katerekoli vrste, ki bi jo ti potrebovali ali izkoriščali za svojo
moč nad ljudmi, ni bila vrhunska literatura za aristokratske sladokusce,
a tudi ni bila knjiga (zgolj) za »preprosto ljudstvo«. Prva slovenska knji-
ga je bila izrecno namenjena »vsem Slovencem«. To je seveda povezano
z dejstvom, da smo prve knjige dobili (in šele in že) s časom in duhom
207
reč govore, da se tam, kjer obstaja le en varuh in služabnik, ta rad iz slu-
žabnika oznanila spreminja v njegovega gospodarja, ki po svoji presoji
in računih odloča, kdo in kako ga bo deležen, v kakšni meri, za kakšno
ceno, s kakšnim popustom ali v kakšni vezani trgovini bo ponujano ali
celo vsiljevano.
»Notranja« krščanska pluralnost – katere izraz in zagotovilo je tudi
slovenski protestantizem – danes tudi pri nas ni več poglavitni izraz
modernega duhovnega in kulturnega pluralizma. Je pa gotovo eden
najelementarnejših in najrazvidnejših dokazov in zagotovil zanj, je
elementarni dokaz, da imamo na Slovenskem moderno, diferencirano
družbo, ki je kot taka tudi zmožna združljivosti z drugimi diferenciranimi
družbami v združujoči se Evropi, ki tudi sama zmore tako združevanje
le kot bogato diferencirana družba.
Notranje bogato razčlenjena Slovenija (tudi s protestantsko kompo-
nento svoje zgodovine in sedanjosti) bo laže našla dovolj naveznih točk
na tako Evropo in le zadostno število raznovrstnih vezi je zagotovilo, da
je katerakoli vez ne bi enostransko in preveč priklenila.
Pisatelj Pregelj je v svojem katoliško navdihnjenem obravnavanju
usode protestantizma na Slovenskem svojčas ugotavljal, da slovenska
tla za protestantizem niso (bila) primerna, da seme ni vzklilo in da je
bilo morda prezgodaj sejano. Ne bi sedaj razpravljali o tem, ali je seme
vzklilo ali ne in ali so bila slovenska tla dovolj dobra zanj. Raje obrni-
mo prispodobo in recimo: za tla sama je dobro, če v njih klije več razno
vrstnih semen, le raznovrstna rast in podrast dobro varuje ta tla pred iz-
črpavanjem in erozijami; monokulture tega ne zmorejo.
Morda le še ena »kažipotna« značilnost naših reformacijskih začet-
kov kot modernega naroda. Prva knjiga v slovenskem jeziku ni bila na-
menjena specialistom in izbrancem. To niso bili niti upravni spisi za
državne uradnike (kot pri nekaterih drugih narodih), ni bila knjiga za
specialiste katerekoli vrste, ki bi jo ti potrebovali ali izkoriščali za svojo
moč nad ljudmi, ni bila vrhunska literatura za aristokratske sladokusce,
a tudi ni bila knjiga (zgolj) za »preprosto ljudstvo«. Prva slovenska knji-
ga je bila izrecno namenjena »vsem Slovencem«. To je seveda povezano
z dejstvom, da smo prve knjige dobili (in šele in že) s časom in duhom
207
