Page 207 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 207
KRONIK A
Stati in obstati 15(2019): 205-209
https://doi.org/10.26493/2590-9754.15(29)205-209
Marko Kerševan
OB USTANOVITVI SLOVENSKEGA
PROTESTANTSKEGA DRUŠTVA
PRIMOŽ TRUBAR 14. OKTOBRA 1994
Na Slovenskem praznik dneva reformacije ni in ne more biti le zade-
va krščanskih cerkva in gibanj, ki so neposredni verski dediči reforma-
cije (čeprav to seveda je tudi njihov posebni praznik).
Prav tako ni le dan, ko se kot drugod v Evropi in po svetu spomin-
jamo odločilnih prodorov danes splošno sprejetega (in splošno ogro-
ženega?) reformacijskega duha osebne vernosti in odgovornosti, načel
verske in siceršnje osebne svobode in strpnosti, pa protestantske de-
lovne etike, ki so bistveno sooblikovali moderno zahodno civilizacijo.
Slovenci, »kot pač vsi vemo«, se imamo duhu reformacije zahvaliti, da
smo s Trubarjem in njegovimi dobili prvo tiskano knjigo in slovenščino
kot knjižni jezik. S tem smo dobili tisti okvir in medij, ki nam je kljub
vsem politično-geografskim težavam omogočil, da smo se konstituira-
li in razvili kot moderen – kulturni – narod in na tem temelju v našem
stoletju postopoma postali (tudi) politična »nacija«. To vemo in ob tem
dnevu tudi neutrudno ponavljamo. In prav je tako. K praznikom sodi
tudi spominsko obnavljanje preteklosti, ki je bila konstitutivna za sedan-
jost, za njeno – v tem primeru nacionalno – identiteto.
Prepričan pa sem, da je sporočilo dneva reformacije prav na Sloven-
skem še bolj zgovorno.
Najprej, kar zadeva narodno osveščanje Slovencev neposredno.
Reformacijsko-protestantski začetek slovenske (samo)zavesti, ki ga iz-
ražajo do takrat neslišane in nezapisane programske prve slovenske be-
sede prve slovenske knjige iz leta 1550: »Vsem Slovencem gnado, mir,
205
Stati in obstati 15(2019): 205-209
https://doi.org/10.26493/2590-9754.15(29)205-209
Marko Kerševan
OB USTANOVITVI SLOVENSKEGA
PROTESTANTSKEGA DRUŠTVA
PRIMOŽ TRUBAR 14. OKTOBRA 1994
Na Slovenskem praznik dneva reformacije ni in ne more biti le zade-
va krščanskih cerkva in gibanj, ki so neposredni verski dediči reforma-
cije (čeprav to seveda je tudi njihov posebni praznik).
Prav tako ni le dan, ko se kot drugod v Evropi in po svetu spomin-
jamo odločilnih prodorov danes splošno sprejetega (in splošno ogro-
ženega?) reformacijskega duha osebne vernosti in odgovornosti, načel
verske in siceršnje osebne svobode in strpnosti, pa protestantske de-
lovne etike, ki so bistveno sooblikovali moderno zahodno civilizacijo.
Slovenci, »kot pač vsi vemo«, se imamo duhu reformacije zahvaliti, da
smo s Trubarjem in njegovimi dobili prvo tiskano knjigo in slovenščino
kot knjižni jezik. S tem smo dobili tisti okvir in medij, ki nam je kljub
vsem politično-geografskim težavam omogočil, da smo se konstituira-
li in razvili kot moderen – kulturni – narod in na tem temelju v našem
stoletju postopoma postali (tudi) politična »nacija«. To vemo in ob tem
dnevu tudi neutrudno ponavljamo. In prav je tako. K praznikom sodi
tudi spominsko obnavljanje preteklosti, ki je bila konstitutivna za sedan-
jost, za njeno – v tem primeru nacionalno – identiteto.
Prepričan pa sem, da je sporočilo dneva reformacije prav na Sloven-
skem še bolj zgovorno.
Najprej, kar zadeva narodno osveščanje Slovencev neposredno.
Reformacijsko-protestantski začetek slovenske (samo)zavesti, ki ga iz-
ražajo do takrat neslišane in nezapisane programske prve slovenske be-
sede prve slovenske knjige iz leta 1550: »Vsem Slovencem gnado, mir,
205
