Page 204 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 204
prevod
njej si bo prizadeval, da postane zaslužen za človeštvo in učil tudi druge,
da se s tako dejavnostjo služi ohranjanju in razširjanju najvišjih dobrin.
Podučeval bo dvomeče duše, seznanjal bo ljudi s pravom in z zakonom
ter drugimi dolžnostmi, raziskoval bo bistvo stvari, zdravljenje bolezni,
vzroke sprememb v naravi, gibanje in vplive nebesnih teles, pripravljal
bo študirajočo mladino na višje fakultete, pojasnjeval bo zgodovinske
vire in tradicije, pisno bo poročal o pomembnih dogodkih, pomnože-
val bo sijaj umetnosti in znanosti. Kdor dela vse to, časti Boga na način,
ki mu je všeč in postane zaslužen za človeštvo na posebej odličen način.
Pripeva namreč k ohranjanju znanja, ki služi življenju in ga pospešuje,
k oblikovanju človeške zavesti in zmožnosti presojanja, k ohranjevanju
miru in zmanjševanju napak in slabosti javnega življenja. Ta življenjska
oblika ne le da ima prednost pred samostanskim življenjem, temveč od-
seva Božje bistvo [sed vere divinum est]. [...]
V šole moramo vstopati enako kot vstopajo verniki v cerkev k molit-
vi, kajti tudi v njih imamo opraviti s svetim. Zelo skrbno moramo op-
ravljati svoje svete dolžnosti, sicer bomo z malomarnostjo uničili zna-
nosti in umetnosti. Dopustiti, da propadejo umetnosti in znanosti, ni
manjša krivda od osramotitve obredov v cerkvi. […]
Boljše ko je stanje v državi, velikodušnejša je država do tistih, ki slu-
žijo umetnostim in znanostim. [...]
Nič ni prijetneje, kot poslušati strokovnjake, ko govorijo o najpo-
membnejših zadevah, o raznolikosti narave, o državi, o oblikah religije.
Obstaja star izrek: »Zunaj univerze ni življenja.« Govori o zadovoljstvu,
ki ga nudi življenje v šoli. Izrek je gotovo nastal med izobraženci, ko so
izkusili užitek, ki ga nudi medsebojna izmenjava misli in pogledov. […]
Nadvse prijetno je skupno življenje in sodelovanje z izobraženimi in
s pokončnimi ljudmi, ki spoštujejo moralna načela ter so premišljeni in
zadržani pri svojem ravnanju in izražanju notranjih občutij. Zato ni bolj
ponotranjenega in trdnejšega prijateljstva, kot je »filozofsko«, ki nastane
med eruditi pri skupnem študijskem prizadevanju. [...]
Nanizal sem le nekaj primerov in razlogov, da bi mladi študenti ra-
zumeli in sprejeli smisel svojega načina življenja ter se zavedli, koliko
skrbi in preudarnosti zahteva od njih, da bi mu bili v čast.
202
njej si bo prizadeval, da postane zaslužen za človeštvo in učil tudi druge,
da se s tako dejavnostjo služi ohranjanju in razširjanju najvišjih dobrin.
Podučeval bo dvomeče duše, seznanjal bo ljudi s pravom in z zakonom
ter drugimi dolžnostmi, raziskoval bo bistvo stvari, zdravljenje bolezni,
vzroke sprememb v naravi, gibanje in vplive nebesnih teles, pripravljal
bo študirajočo mladino na višje fakultete, pojasnjeval bo zgodovinske
vire in tradicije, pisno bo poročal o pomembnih dogodkih, pomnože-
val bo sijaj umetnosti in znanosti. Kdor dela vse to, časti Boga na način,
ki mu je všeč in postane zaslužen za človeštvo na posebej odličen način.
Pripeva namreč k ohranjanju znanja, ki služi življenju in ga pospešuje,
k oblikovanju človeške zavesti in zmožnosti presojanja, k ohranjevanju
miru in zmanjševanju napak in slabosti javnega življenja. Ta življenjska
oblika ne le da ima prednost pred samostanskim življenjem, temveč od-
seva Božje bistvo [sed vere divinum est]. [...]
V šole moramo vstopati enako kot vstopajo verniki v cerkev k molit-
vi, kajti tudi v njih imamo opraviti s svetim. Zelo skrbno moramo op-
ravljati svoje svete dolžnosti, sicer bomo z malomarnostjo uničili zna-
nosti in umetnosti. Dopustiti, da propadejo umetnosti in znanosti, ni
manjša krivda od osramotitve obredov v cerkvi. […]
Boljše ko je stanje v državi, velikodušnejša je država do tistih, ki slu-
žijo umetnostim in znanostim. [...]
Nič ni prijetneje, kot poslušati strokovnjake, ko govorijo o najpo-
membnejših zadevah, o raznolikosti narave, o državi, o oblikah religije.
Obstaja star izrek: »Zunaj univerze ni življenja.« Govori o zadovoljstvu,
ki ga nudi življenje v šoli. Izrek je gotovo nastal med izobraženci, ko so
izkusili užitek, ki ga nudi medsebojna izmenjava misli in pogledov. […]
Nadvse prijetno je skupno življenje in sodelovanje z izobraženimi in
s pokončnimi ljudmi, ki spoštujejo moralna načela ter so premišljeni in
zadržani pri svojem ravnanju in izražanju notranjih občutij. Zato ni bolj
ponotranjenega in trdnejšega prijateljstva, kot je »filozofsko«, ki nastane
med eruditi pri skupnem študijskem prizadevanju. [...]
Nanizal sem le nekaj primerov in razlogov, da bi mladi študenti ra-
zumeli in sprejeli smisel svojega načina življenja ter se zavedli, koliko
skrbi in preudarnosti zahteva od njih, da bi mu bili v čast.
202
