Page 208 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 208
kronika
milost in pravo spoznanje …«, priča, da se Slovenci kot narod nismo
ohranili tako, da bi bili v nekem zakotju (za)ostali »pri svojem«, pri svoji
»samobitnosti«, ker nas veliki tokovi velikega sveta pač niso zajeli in
odplavili. Nasprotno, Slovenci smo se kot Slovenci začeli »prebujati« prav
ob soočanju z velikim modernim duhovnim, kulturnim in družbenim
gibanjem: svojo samozavest smo začeli oblikovati ne v begu in zapiranju
pred njim, ampak ob uspešnem soočenju z njim in vključevanju vanj.
Uspeli smo, ker smo takrat na svoj način, v slovenskem jeziku, sprejeli in
izrazili vrhunski duhovni dosežek, kakršno je bilo krščansko sporočilo
v takratni najrazvitejši, najprodornejši in hkrati temeljni protestantski
postavitvi. Ob soočenju z njegovo univerzalnostjo smo razvili svojo
individualnost, svojo posebno identiteto in s to individualnostjo smo
sodelovali pri uresničevanju njegove univerzalnosti.
Prva knjiga, ki je nagovarjala Slovence (kot Slovence) in jih na knjiž
ni, moderen način predstavljala njim samim in svetu, ni bila knjiga s ka-
kim posebnim nacionalnim sporočilom, narodnim mitom ali kakšnimi
slovenskimi starožitnostmi, temveč knjiga s takrat najuniverzalnejšim
in v svojem času najsodobnejšim sporočilom.
Ali ni drugi odločilni kakovostni vzpon slovenske kulturne in narod
ne (samo)zavesti v Prešernovem delu ravno tako izraz in dokaz uspeš
nega soočenja s takratnimi vrhovi duhovnega in družbenega razvoja,
svojevrstna ponovitev tega, kar so na rudimentarnejši, a zato temeljnej-
ši ravni opravili Trubar in njegovi? Ali ni to spoznanje naravnost »kaži
potno« tudi v današnjih razmerah, izziv in opora naši sedanji nacional-
ni (samo)zavesti?
Dan reformacije nam, nadalje, na svoj način govori o krščanskosti in
pluralnosti slovenskega prostora.
Slovenski protestantizem je v zgodovinski, reformacijski in v svoji se-
danji podobi dokaz, da v tem prostoru nihče več ne more imeti mono-
pola nad krščanskim oznanilom: raznovrstnost in večplastnost krščan-
stva sta hkrati dokaz, da takega monopola tudi ne potrebuje. Rečeno v
jeziku, ki je blizu krščanskim Cerkvam: krščansko oznanilo, božja be-
seda tudi na Slovenskem nima le enega varuha in služabnika. To pa je
dobro tako za oznanilo kot za ljudi, ki jim je namenjeno. Izkušnje nam
206
milost in pravo spoznanje …«, priča, da se Slovenci kot narod nismo
ohranili tako, da bi bili v nekem zakotju (za)ostali »pri svojem«, pri svoji
»samobitnosti«, ker nas veliki tokovi velikega sveta pač niso zajeli in
odplavili. Nasprotno, Slovenci smo se kot Slovenci začeli »prebujati« prav
ob soočanju z velikim modernim duhovnim, kulturnim in družbenim
gibanjem: svojo samozavest smo začeli oblikovati ne v begu in zapiranju
pred njim, ampak ob uspešnem soočenju z njim in vključevanju vanj.
Uspeli smo, ker smo takrat na svoj način, v slovenskem jeziku, sprejeli in
izrazili vrhunski duhovni dosežek, kakršno je bilo krščansko sporočilo
v takratni najrazvitejši, najprodornejši in hkrati temeljni protestantski
postavitvi. Ob soočenju z njegovo univerzalnostjo smo razvili svojo
individualnost, svojo posebno identiteto in s to individualnostjo smo
sodelovali pri uresničevanju njegove univerzalnosti.
Prva knjiga, ki je nagovarjala Slovence (kot Slovence) in jih na knjiž
ni, moderen način predstavljala njim samim in svetu, ni bila knjiga s ka-
kim posebnim nacionalnim sporočilom, narodnim mitom ali kakšnimi
slovenskimi starožitnostmi, temveč knjiga s takrat najuniverzalnejšim
in v svojem času najsodobnejšim sporočilom.
Ali ni drugi odločilni kakovostni vzpon slovenske kulturne in narod
ne (samo)zavesti v Prešernovem delu ravno tako izraz in dokaz uspeš
nega soočenja s takratnimi vrhovi duhovnega in družbenega razvoja,
svojevrstna ponovitev tega, kar so na rudimentarnejši, a zato temeljnej-
ši ravni opravili Trubar in njegovi? Ali ni to spoznanje naravnost »kaži
potno« tudi v današnjih razmerah, izziv in opora naši sedanji nacional-
ni (samo)zavesti?
Dan reformacije nam, nadalje, na svoj način govori o krščanskosti in
pluralnosti slovenskega prostora.
Slovenski protestantizem je v zgodovinski, reformacijski in v svoji se-
danji podobi dokaz, da v tem prostoru nihče več ne more imeti mono-
pola nad krščanskim oznanilom: raznovrstnost in večplastnost krščan-
stva sta hkrati dokaz, da takega monopola tudi ne potrebuje. Rečeno v
jeziku, ki je blizu krščanskim Cerkvam: krščansko oznanilo, božja be-
seda tudi na Slovenskem nima le enega varuha in služabnika. To pa je
dobro tako za oznanilo kot za ljudi, ki jim je namenjeno. Izkušnje nam
206
