Page 53 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 53
igor grdina
zagotavlja le ravnotežje med najpomembnejšimi akterji. To spoznanje
je bilo bojevnikom vsiljeno med boji, ki so divjali v Svetem rimskem ce-
sarstvu v obdobju med lützensko bitko in letom 1648.
Tragičen paradoks je bil, da je Wallenstein, ki se je dokopal do skle-
pa o največji koristnosti miru v vojni, iz katere je prav on pričaral začas
no – čeprav nikakor ne kratkotrajno – dobičkonosnost, padel po ukazu
mož, katerih pamet se je do podobnih sklepov prikopala precej kasne-
je. Ferdinand III., ki je bil po likvidaciji novega Marsa generalisim svo-
jega očeta (Höbelt 2008, 67),33 je lekcijo o tem, da obstaja kontinent, ka-
terega civilizacija rase iz mnogih središč, nejevoljno vzel na znanje šele
čez leta. V vsakem pogledu je po sposobnostih zaostajal za predhodni-
kom – tako na mestu vojaškega poveljnika kakor pri opravljanju vladar-
ske službe. Res je habsburški nadvojvoda poleti 1634 s svojimi silami in
španskimi najemniki triumfiral v bitki s Švedi pri Nördlingenu, vendar
njegov dosežek na bojnem polju hiperborejske kraljevine ni prisilil k iz-
stopu iz vojne. Vrh vsega je njegovo veliko zmago na severnem Švabskem
avgusta 1645 zasenčil hud poraz katoliške armade proti Francozom in
njihovim protestantskim zaveznikom v neposredni bližini. A to je bila
predvsem posledica dejstva, da Ferdinand III., ki je bil po smrti svoje-
ga očeta decembra 1636 v Regensburgu izvoljen in kronan za rimskega
kralja, naslednje leto pa je zasedel še cesarski prestol (Franzl 1989, 283–
85), ni bil sposoben narediti resnejših korakov v smeri splošne pomi-
ritve. Sporazum v Pragi tako še dolgo ni dobil vsedržavne nadgradnje.
Švedi, ki so po katastrofalnem polomu v prvi bitki pri Nördlingenu
kmalu uspeli postaviti na noge novo armado, so se presenetljivo hitro
vrnili na bojišča v nemških deželah. Francozi, ki so se po prvih neuspe-
hih le zbrali, so s pomočjo zaveznikov vojno prav tako vztrajno odrivali
na tla Svetega rimskega cesarstva in španske Nizozemske. Armade, ki
so se zaradi pogosto neznatne prednosti v moči in poveljniški spretnos-
ti sovražnika še vedno lotevale ne samo z orožjem, temveč tudi z uniče-
vanjem mest, trgov in podeželja, so nemški prostor marsikje spremeni-
le v puščavo. Zdaj je šlo za to, da se spodsekajo korenine bojevanju kot
33 Ferdinand III. je bil sprva lahko le formalno novi generalisim, saj je vojaške zade-
ve vodila trojka Matthias Gallas – Heinrich Schlick – Kaspar Stadion.
51
zagotavlja le ravnotežje med najpomembnejšimi akterji. To spoznanje
je bilo bojevnikom vsiljeno med boji, ki so divjali v Svetem rimskem ce-
sarstvu v obdobju med lützensko bitko in letom 1648.
Tragičen paradoks je bil, da je Wallenstein, ki se je dokopal do skle-
pa o največji koristnosti miru v vojni, iz katere je prav on pričaral začas
no – čeprav nikakor ne kratkotrajno – dobičkonosnost, padel po ukazu
mož, katerih pamet se je do podobnih sklepov prikopala precej kasne-
je. Ferdinand III., ki je bil po likvidaciji novega Marsa generalisim svo-
jega očeta (Höbelt 2008, 67),33 je lekcijo o tem, da obstaja kontinent, ka-
terega civilizacija rase iz mnogih središč, nejevoljno vzel na znanje šele
čez leta. V vsakem pogledu je po sposobnostih zaostajal za predhodni-
kom – tako na mestu vojaškega poveljnika kakor pri opravljanju vladar-
ske službe. Res je habsburški nadvojvoda poleti 1634 s svojimi silami in
španskimi najemniki triumfiral v bitki s Švedi pri Nördlingenu, vendar
njegov dosežek na bojnem polju hiperborejske kraljevine ni prisilil k iz-
stopu iz vojne. Vrh vsega je njegovo veliko zmago na severnem Švabskem
avgusta 1645 zasenčil hud poraz katoliške armade proti Francozom in
njihovim protestantskim zaveznikom v neposredni bližini. A to je bila
predvsem posledica dejstva, da Ferdinand III., ki je bil po smrti svoje-
ga očeta decembra 1636 v Regensburgu izvoljen in kronan za rimskega
kralja, naslednje leto pa je zasedel še cesarski prestol (Franzl 1989, 283–
85), ni bil sposoben narediti resnejših korakov v smeri splošne pomi-
ritve. Sporazum v Pragi tako še dolgo ni dobil vsedržavne nadgradnje.
Švedi, ki so po katastrofalnem polomu v prvi bitki pri Nördlingenu
kmalu uspeli postaviti na noge novo armado, so se presenetljivo hitro
vrnili na bojišča v nemških deželah. Francozi, ki so se po prvih neuspe-
hih le zbrali, so s pomočjo zaveznikov vojno prav tako vztrajno odrivali
na tla Svetega rimskega cesarstva in španske Nizozemske. Armade, ki
so se zaradi pogosto neznatne prednosti v moči in poveljniški spretnos-
ti sovražnika še vedno lotevale ne samo z orožjem, temveč tudi z uniče-
vanjem mest, trgov in podeželja, so nemški prostor marsikje spremeni-
le v puščavo. Zdaj je šlo za to, da se spodsekajo korenine bojevanju kot
33 Ferdinand III. je bil sprva lahko le formalno novi generalisim, saj je vojaške zade-
ve vodila trojka Matthias Gallas – Heinrich Schlick – Kaspar Stadion.
51
