Page 52 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 52
razprave, študije
evropske volilne monarhije. Značilno je potem, ko je z Wallensteinovo
odstranitvijo izginila možnost, da bi kdor koli na katoliški strani lahko
ustvaril kombinacijo, ki bi dinastijo kralja Rudolfa oddaljila od prestola,
Ferdinand II. mogel skleniti mir z delom svojih protestantskih nasprot
nikov – zlasti s tistimi, ki so se zbrali okoli saškega volilnika Johanna
Georga I. (Albrecht 1998, 907–38). Na večer svojega življenja je bil cesar
pripravljen dati v oklepaj celo uveljavitev Restitucijskega edikta. Maja
1635 v Pragi sklenjena mirovna pogodba je sicer formalno odlagala vrni-
tev cerkvenih posesti za 40 let, toda dejansko je priznala obstoječe stan
je (Franzl 1989, 277–81; Wilson 2010b, 193–208).
V čaru sklenitve praškega miru vojna ni bila več samo dodobra regio
nalizirana (Wilson 2010a, 494–97), temveč je povsem očitno razpad-
la na vrsto vzporedno potekajočih spopadov. Razlog za to je bila, pa-
radoksalno, totalizacija in absolutizacija sovražnosti, v vrtincu katerih
je vsakdo sam – kakor v uri najhujše stiske rešitve pri Francozih iščoči
steber Katoliške lige, bavarski vojvoda Maksimilijan – poskušal odkriti
možnost preživetja. Res pa je bila vojna že od samega začetka sestavlje-
na: nizozemski boj proti španski kroni v obdobju 1568–1648 je bil v svo-
ji končni fazi dogajanjem v nemških deželah vzporedni konflikt. Toda
njegov vpliv na dogajanja v srednji Evropi ni bil nikoli zanemarljiv: obo-
rožene sile tiste veje Habsburžanov, ki je obvladovala večino Iberskega
polotoka, niso mogle zmerom v optimalnem trenutku pomagati svo-
jim avstrijskim sorodnikom. Španska krona je imela svoje lastne prio-
ritete. In tudi težave, ki so prišle do izraza v pogostih državnih bank
rotih (1607, 1627 (Samardžić 2005, 271), 1647 (Höbelt 2008, 232) in 1652
(Bernecker 2006, 40)).
Še v večji meri je možnost angažmaja sil kralja Filipa IV. v zaključ-
ni fazi tridesetletne vojne oviral spopad s Francijo, ki se je potem tudi
nadaljeval do sklenitve pirenejskega miru novembra 1659. Potemtakem
je mogoče reči, da so bili dogovori v Osnabrücku in Münstru, ki so leta
1648 končali boje v srednji Evropi, samo delni sklep kompleksnega do-
gajanja v zgodnji novoveški Evropi. Do njih pa je privedel prej obup nad
možnostjo dosega prevlade kakor pa pristajanje na misel, da je Evropa
v političnem smislu celina, ki ji ne samo prosperiteto, temveč tudi moč
50
evropske volilne monarhije. Značilno je potem, ko je z Wallensteinovo
odstranitvijo izginila možnost, da bi kdor koli na katoliški strani lahko
ustvaril kombinacijo, ki bi dinastijo kralja Rudolfa oddaljila od prestola,
Ferdinand II. mogel skleniti mir z delom svojih protestantskih nasprot
nikov – zlasti s tistimi, ki so se zbrali okoli saškega volilnika Johanna
Georga I. (Albrecht 1998, 907–38). Na večer svojega življenja je bil cesar
pripravljen dati v oklepaj celo uveljavitev Restitucijskega edikta. Maja
1635 v Pragi sklenjena mirovna pogodba je sicer formalno odlagala vrni-
tev cerkvenih posesti za 40 let, toda dejansko je priznala obstoječe stan
je (Franzl 1989, 277–81; Wilson 2010b, 193–208).
V čaru sklenitve praškega miru vojna ni bila več samo dodobra regio
nalizirana (Wilson 2010a, 494–97), temveč je povsem očitno razpad-
la na vrsto vzporedno potekajočih spopadov. Razlog za to je bila, pa-
radoksalno, totalizacija in absolutizacija sovražnosti, v vrtincu katerih
je vsakdo sam – kakor v uri najhujše stiske rešitve pri Francozih iščoči
steber Katoliške lige, bavarski vojvoda Maksimilijan – poskušal odkriti
možnost preživetja. Res pa je bila vojna že od samega začetka sestavlje-
na: nizozemski boj proti španski kroni v obdobju 1568–1648 je bil v svo-
ji končni fazi dogajanjem v nemških deželah vzporedni konflikt. Toda
njegov vpliv na dogajanja v srednji Evropi ni bil nikoli zanemarljiv: obo-
rožene sile tiste veje Habsburžanov, ki je obvladovala večino Iberskega
polotoka, niso mogle zmerom v optimalnem trenutku pomagati svo-
jim avstrijskim sorodnikom. Španska krona je imela svoje lastne prio-
ritete. In tudi težave, ki so prišle do izraza v pogostih državnih bank
rotih (1607, 1627 (Samardžić 2005, 271), 1647 (Höbelt 2008, 232) in 1652
(Bernecker 2006, 40)).
Še v večji meri je možnost angažmaja sil kralja Filipa IV. v zaključ-
ni fazi tridesetletne vojne oviral spopad s Francijo, ki se je potem tudi
nadaljeval do sklenitve pirenejskega miru novembra 1659. Potemtakem
je mogoče reči, da so bili dogovori v Osnabrücku in Münstru, ki so leta
1648 končali boje v srednji Evropi, samo delni sklep kompleksnega do-
gajanja v zgodnji novoveški Evropi. Do njih pa je privedel prej obup nad
možnostjo dosega prevlade kakor pa pristajanje na misel, da je Evropa
v političnem smislu celina, ki ji ne samo prosperiteto, temveč tudi moč
50
