Page 54 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 54
razprave, študije
dobičkonosni dejavnosti. Bridka ironija pa je bila, da je strategija dose-
ganja miru s popolnim izčrpavanjem sovražnikovega prostora pomeni-
la skrajno zaostritev spopadov.
Da se vojna, ki je valovila zdaj sem, zdaj tja, ni izstradala, so v prvi
vrsti poskrbeli politični zapleti na Danskem. Oldenburška kraljevina
se je potem, ko je leta 1629 izstopila iz velikega spopada (Parker 1991,
150, 151), začela počutiti nelagodno zaradi čedalje močnejše in uglednej-
še Švedske ter se je pripravljala za ponovni poseg v spopad – a to pot na
cesarjevi strani. Toda nasprotnik jo je prehitel: Axel Oxenstierna je svo-
jemu generalisimu Lennartu Torstenssonu, ki je večkrat vdrl v Češko
kraljestvo, zaukazal preventivni napad na Dance. Podjetni feldmaršal,
ki je bil sicer velik strokovnjak za topništvo, je v letih 1642–1645 obvla-
dal dobršen del države Kristjana IV. ter tako preprečil, da bi uradn i
København podprl Ferdinanda III (Wilson 2010a, 685–90). Seveda pa je
švedska zaposlenost z Dansko slabila njen angažma na bojiščih v nem-
ških deželah in na Češkem, zaradi česar so se Habsburžani še lahko
vojskovali. Leta 1645, ko se je Torstensson po vrnitvi miru v baltski ba-
zen lahko spet usmeril proti jugu, je za cesarsko rodbino nastopila ve-
lika kriza – in le dejstvu, da so bili do kraja izčrpani tudi nasprotniki
iz hiperborejskega kraljestva,34 se je avstrijska vladarska hiša lahko za
hvalila za to, da miru ni bila prisiljena skleniti s kakšnimi ponižujoči-
mi koncesijami (Höbelt 2008, 231 in dalje).
Notranje težave je imela tudi Francija, ki se je po smrti kardinala
Richelieuja (1642) in Ludvika XIII. (1643) soočila z naraščajočim neza-
dovoljstvom nad utrjevanjem absolutistične vladavine. Ker dežela ni bila
volilna, temveč dedna monarhija, visoko plemstvo razen parlamentov
ni imelo več nobenega vzvoda za zagotavljanje svojega kontinuiranega
vpliva na delovanje oblasti. Državni stanovi se namreč po letu 1614 niso
sestajali. Toda to ni bilo usodno, saj so nezadovoljneži proti Ludviku
XIV. oziroma njegovemu Richelieuju, kardinalu Mazarinu, odkrito na-
stopili šele 1648. Res je bila dežela tedaj še v vojni s Španijo, a franco-
ski dvor je imel srečo, da se je tudi nasprotnik znašel v hudih škripcih,
34 Tudi švedski generalisim Torstensson je bil tedaj zaradi protina že na koncu z
močmi in se je komaj še premikal. Prim. Lunde 2014, 175.
52
dobičkonosni dejavnosti. Bridka ironija pa je bila, da je strategija dose-
ganja miru s popolnim izčrpavanjem sovražnikovega prostora pomeni-
la skrajno zaostritev spopadov.
Da se vojna, ki je valovila zdaj sem, zdaj tja, ni izstradala, so v prvi
vrsti poskrbeli politični zapleti na Danskem. Oldenburška kraljevina
se je potem, ko je leta 1629 izstopila iz velikega spopada (Parker 1991,
150, 151), začela počutiti nelagodno zaradi čedalje močnejše in uglednej-
še Švedske ter se je pripravljala za ponovni poseg v spopad – a to pot na
cesarjevi strani. Toda nasprotnik jo je prehitel: Axel Oxenstierna je svo-
jemu generalisimu Lennartu Torstenssonu, ki je večkrat vdrl v Češko
kraljestvo, zaukazal preventivni napad na Dance. Podjetni feldmaršal,
ki je bil sicer velik strokovnjak za topništvo, je v letih 1642–1645 obvla-
dal dobršen del države Kristjana IV. ter tako preprečil, da bi uradn i
København podprl Ferdinanda III (Wilson 2010a, 685–90). Seveda pa je
švedska zaposlenost z Dansko slabila njen angažma na bojiščih v nem-
ških deželah in na Češkem, zaradi česar so se Habsburžani še lahko
vojskovali. Leta 1645, ko se je Torstensson po vrnitvi miru v baltski ba-
zen lahko spet usmeril proti jugu, je za cesarsko rodbino nastopila ve-
lika kriza – in le dejstvu, da so bili do kraja izčrpani tudi nasprotniki
iz hiperborejskega kraljestva,34 se je avstrijska vladarska hiša lahko za
hvalila za to, da miru ni bila prisiljena skleniti s kakšnimi ponižujoči-
mi koncesijami (Höbelt 2008, 231 in dalje).
Notranje težave je imela tudi Francija, ki se je po smrti kardinala
Richelieuja (1642) in Ludvika XIII. (1643) soočila z naraščajočim neza-
dovoljstvom nad utrjevanjem absolutistične vladavine. Ker dežela ni bila
volilna, temveč dedna monarhija, visoko plemstvo razen parlamentov
ni imelo več nobenega vzvoda za zagotavljanje svojega kontinuiranega
vpliva na delovanje oblasti. Državni stanovi se namreč po letu 1614 niso
sestajali. Toda to ni bilo usodno, saj so nezadovoljneži proti Ludviku
XIV. oziroma njegovemu Richelieuju, kardinalu Mazarinu, odkrito na-
stopili šele 1648. Res je bila dežela tedaj še v vojni s Španijo, a franco-
ski dvor je imel srečo, da se je tudi nasprotnik znašel v hudih škripcih,
34 Tudi švedski generalisim Torstensson je bil tedaj zaradi protina že na koncu z
močmi in se je komaj še premikal. Prim. Lunde 2014, 175.
52
