Page 55 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 55
igor grdina
saj se je prav tedaj – v letih 1640–1668, ko posledice številnih zapored
nih državnih bankrotov še niso bile sanirane – Portugalska ponovno
afirmirala kot povsem samostojno kraljestvo brez kakršnih koli zvez z
vladarji v Escorialu oziroma Madridu (in kratek čas tudi v Valladolidu)
(Birmingham 2004, 41–57).
Težave posameznih držav in njihovih zvez so vsekakor podaljševa-
le pot do sklenitve westfalskega miru. Niso pa jih neposredno usme-
rile na pot k njemu: vojne, ki sta jih Španija in Francija nadaljevali na
Iberskem polotoku, v Italiji in drugod, so dokazovale, da je volje za spo-
padanje še dovolj. Navsezadnje so tudi Švedi, ki so se ob koncu spopada
s Kristjanom IV. temeljito potrudili, da oldenburška kraljevina ni mog-
la postati niti najskromnejši posrednik pri sklepanju westfalskega miru,
tik pred koncem sovražnosti vdrli na Češko ter osvojili – in izropali – del
Prage (Pánek, Tůma idr. 2009, 239, 240). Tridesetletna vojna se je tako na
neki način sklenila tam, kjer se je začela. A to je bilo hkrati tudi opozo-
rilo, da ni prinesla rešitve problemov, zaradi katerih je izbruhnila. Mir,
ki je bil skrojen v Münstru in Osnabrücku, je bil v marsičem podoben
dogovorom v Augsburgu 1555. in Pragi 1635. In čisto prav je imel šved-
ski državni kancler Axel Oxenstierna, ki je svojemu sinu – udeležencu
pogajanj ob koncu vojne – pisal: »Mar ne veš, […] s kako malo pameti
se vlada svetu?« (Lamborn 2012, 195)35
Načela, ki so zapovedovala ravnotežje, so torej vzdržala – le Evropa
se je spremenila. Nova težišča dejansko niso podrla principov ravnoves-
ja v sestavljeni civilizaciji, ki je bila od pozne antike, tj. od delitve rim-
skega imperija dalje, značilnost stare celine. Tridesetletna vojna je bila
potemtakem velika preizkušnja mozaičnega reda, ki je Evropo ločeval
od drugih, k imperialnemu monumentalizmu nagnjenih con planeta.
Pokazalo se je, da je sestavljeni red tudi za novi vek vsaj najmanj slaba –
če že ne tudi najboljša – rešitev. Vojne dveh kraljev Ludvikov – XIV. in
XV. –, Napoleona I. ter svetovna spopada 20. stoletja tega niso spreme-
nili. Samo življenja so odnašali. V milijonskih številkah – kakor že mer-
35 Ironija zgodovine je bila, da je izkušeni državnik stavek: »An nescis, mi fili, quan-
tilla prudentia mundus regatur?« pri pogajanjih sprva negotovemu sinu namenil
kot vzpodbudo.
53
saj se je prav tedaj – v letih 1640–1668, ko posledice številnih zapored
nih državnih bankrotov še niso bile sanirane – Portugalska ponovno
afirmirala kot povsem samostojno kraljestvo brez kakršnih koli zvez z
vladarji v Escorialu oziroma Madridu (in kratek čas tudi v Valladolidu)
(Birmingham 2004, 41–57).
Težave posameznih držav in njihovih zvez so vsekakor podaljševa-
le pot do sklenitve westfalskega miru. Niso pa jih neposredno usme-
rile na pot k njemu: vojne, ki sta jih Španija in Francija nadaljevali na
Iberskem polotoku, v Italiji in drugod, so dokazovale, da je volje za spo-
padanje še dovolj. Navsezadnje so tudi Švedi, ki so se ob koncu spopada
s Kristjanom IV. temeljito potrudili, da oldenburška kraljevina ni mog-
la postati niti najskromnejši posrednik pri sklepanju westfalskega miru,
tik pred koncem sovražnosti vdrli na Češko ter osvojili – in izropali – del
Prage (Pánek, Tůma idr. 2009, 239, 240). Tridesetletna vojna se je tako na
neki način sklenila tam, kjer se je začela. A to je bilo hkrati tudi opozo-
rilo, da ni prinesla rešitve problemov, zaradi katerih je izbruhnila. Mir,
ki je bil skrojen v Münstru in Osnabrücku, je bil v marsičem podoben
dogovorom v Augsburgu 1555. in Pragi 1635. In čisto prav je imel šved-
ski državni kancler Axel Oxenstierna, ki je svojemu sinu – udeležencu
pogajanj ob koncu vojne – pisal: »Mar ne veš, […] s kako malo pameti
se vlada svetu?« (Lamborn 2012, 195)35
Načela, ki so zapovedovala ravnotežje, so torej vzdržala – le Evropa
se je spremenila. Nova težišča dejansko niso podrla principov ravnoves-
ja v sestavljeni civilizaciji, ki je bila od pozne antike, tj. od delitve rim-
skega imperija dalje, značilnost stare celine. Tridesetletna vojna je bila
potemtakem velika preizkušnja mozaičnega reda, ki je Evropo ločeval
od drugih, k imperialnemu monumentalizmu nagnjenih con planeta.
Pokazalo se je, da je sestavljeni red tudi za novi vek vsaj najmanj slaba –
če že ne tudi najboljša – rešitev. Vojne dveh kraljev Ludvikov – XIV. in
XV. –, Napoleona I. ter svetovna spopada 20. stoletja tega niso spreme-
nili. Samo življenja so odnašali. V milijonskih številkah – kakor že mer-
35 Ironija zgodovine je bila, da je izkušeni državnik stavek: »An nescis, mi fili, quan-
tilla prudentia mundus regatur?« pri pogajanjih sprva negotovemu sinu namenil
kot vzpodbudo.
53
