Page 62 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 62
razprave, študije
očetov. V znanju ni napredka, ni obračanja obdobij, marveč zgolj neneh-
no in vzvišeno posnemanje. Človeška zgodovina koraka z neuničljivim gi-
banjem stvarjenja prek odrešenja proti triumfalni vrnitvi Kristusa, ki bo
prišel obdan z nimbom, da sodi živim in mrtvim, toda božansko in člo-
veško znanje ne sledi temu toku: nepremično je kot gora, ki se nikdar ne
zruši, in omogoča nam, če ponižno prisluhnemo njegovemu glasu, da sle-
dimo temu toku in ga napovemo, nikdar pa ne, da ga spremenimo. (Eco
2004, 367–368)
Komaj katero sodobno literarno delo sugestivneje poustvarja men-
taliteto dobe, ki bi jo bilo mogoče poimenovati tudi z izrazom »biblič-
na«. Kajti prav okoli Svetega pisma in z njim v prvih stoletjih krščanstva
tesneje, nato pa vse ohlapneje spete teologije se je od začetka srednjega
veka v Evropi zgradil kompleksen in za človeka tedanjosti vse do zgod
njega novega veka edini celoviti interpretacijski sistem. Ta je kot vsepri-
sotni razlagalni okvir sleherniku pojasnejeval – in tako osmišljal! – ves
orbis terrarum, toda tudi vse onstran. Nič, kar je bilo, je ali bo tod ali
onkraj, tako človeku ni ostalo skrito.
Družba se je razumevala kot ključni del civitatis Dei, razdeljene na
troje ljudstvo – »ovce, pse in pastirje«. Vsakemu brezimnemu, neindivi-
dualiziranemu, zamenljivemu, toda singularnemu členu/člana tega ve-
likanskega mravljišča je bila že v zibel položena vnaprej določena in ne-
zamenljiva vloga pri realizaciji Božjega zgodovinskega načrta z lastnimi
kreaturami ter tako tudi eshatološka točka na daljici zmagovitega poho-
da od izgubljenega do zopet pridobljenega Paradiža. Iz takega pojmovan
ja srednjeveške družbe, ki se je zaradi pogojenosti s trdimi življenjskimi
razmerami jasno zavedala lastne navezanosti na oni del človeškega živ-
ljenja, ki je za srednjeveškega človeka zaradi svoje kračine, minljivosti in
efemernosti štel kot manj pomemben, je izšla tudi precejšnja vertikalna
delovanjska statika srednjeveškega slehernika. V orjaškem panju, kjer
vsaka delavka, trot in celo matica izpolnjuje le za vsakogar predestinira-
no voljo Najvišjega, kajpak povečini ni bilo prav dosti prostora za druž-
beno napredovanje. Slehernik je svoje popotovanje od tod onstran veči-
noma dojemal kot kvantitativno spremembo (večanje ali manjšanje iste
kvalitete), ne pa kot evolucijo v neko drugo kvaliteto.
60
očetov. V znanju ni napredka, ni obračanja obdobij, marveč zgolj neneh-
no in vzvišeno posnemanje. Človeška zgodovina koraka z neuničljivim gi-
banjem stvarjenja prek odrešenja proti triumfalni vrnitvi Kristusa, ki bo
prišel obdan z nimbom, da sodi živim in mrtvim, toda božansko in člo-
veško znanje ne sledi temu toku: nepremično je kot gora, ki se nikdar ne
zruši, in omogoča nam, če ponižno prisluhnemo njegovemu glasu, da sle-
dimo temu toku in ga napovemo, nikdar pa ne, da ga spremenimo. (Eco
2004, 367–368)
Komaj katero sodobno literarno delo sugestivneje poustvarja men-
taliteto dobe, ki bi jo bilo mogoče poimenovati tudi z izrazom »biblič-
na«. Kajti prav okoli Svetega pisma in z njim v prvih stoletjih krščanstva
tesneje, nato pa vse ohlapneje spete teologije se je od začetka srednjega
veka v Evropi zgradil kompleksen in za človeka tedanjosti vse do zgod
njega novega veka edini celoviti interpretacijski sistem. Ta je kot vsepri-
sotni razlagalni okvir sleherniku pojasnejeval – in tako osmišljal! – ves
orbis terrarum, toda tudi vse onstran. Nič, kar je bilo, je ali bo tod ali
onkraj, tako človeku ni ostalo skrito.
Družba se je razumevala kot ključni del civitatis Dei, razdeljene na
troje ljudstvo – »ovce, pse in pastirje«. Vsakemu brezimnemu, neindivi-
dualiziranemu, zamenljivemu, toda singularnemu členu/člana tega ve-
likanskega mravljišča je bila že v zibel položena vnaprej določena in ne-
zamenljiva vloga pri realizaciji Božjega zgodovinskega načrta z lastnimi
kreaturami ter tako tudi eshatološka točka na daljici zmagovitega poho-
da od izgubljenega do zopet pridobljenega Paradiža. Iz takega pojmovan
ja srednjeveške družbe, ki se je zaradi pogojenosti s trdimi življenjskimi
razmerami jasno zavedala lastne navezanosti na oni del človeškega živ-
ljenja, ki je za srednjeveškega človeka zaradi svoje kračine, minljivosti in
efemernosti štel kot manj pomemben, je izšla tudi precejšnja vertikalna
delovanjska statika srednjeveškega slehernika. V orjaškem panju, kjer
vsaka delavka, trot in celo matica izpolnjuje le za vsakogar predestinira-
no voljo Najvišjega, kajpak povečini ni bilo prav dosti prostora za druž-
beno napredovanje. Slehernik je svoje popotovanje od tod onstran veči-
noma dojemal kot kvantitativno spremembo (večanje ali manjšanje iste
kvalitete), ne pa kot evolucijo v neko drugo kvaliteto.
60
